opéra comique [operá komík], francoska oblika komične opere, v 17. st. sprva govorjeni prizori s pesemskimi glasbenimi vložki, pozneje opere z govorjenimi dialogi namesto recitativov. Posebej priljubljena je bila v 18. st., ko so jih ustvarjali skladatelji kot J.-J. Rousseau (Vaški vedeževalec, Le devin du village, 1752), Ch. W. von Gluck (Prevarani kadi, Le cadi dupé, 1761, Nepredvideno srečanje, La rencontre imprévue, 1764), F.-A. Philidor ali A. E. M. Grétry. Za komično opero so značilni kupleti, arije, šansoni, romance, zbori in dobro premišljeni, učinkoviti ansambli in finali. Pod vplivom italijanske opere buffe se je komična opera razvila kot nasprotje pol dvorske tragédie lyrique. Med francosko revolucijo se je iz komične opere razvila grozljiva ali revolucijska opera. Komična opera se je še enkrat razmahnila v obdobju restavracije (F. A. Boieldieu, D. Auber, L.-J.-F. Hérold, A. Ch. Adam), po 1850 pa jo je spodrinila opereta.