teorija iger, starejšega datuma je teorija iger na srečo, ki temelji na verjetnostnem računu in s katero doženemo npr. »pravi vložek« v takšni igri; zdaj s tem pojmujemo matematično obravnavo strateških iger, pri katerih rezultat v nasprotju z igrami na srečo ni odvisen od naključja, temveč od strateških odzivov enega ali več nasprotnikov; prvi je te igre obravnaval J. von Neumann. Ta teorija ni uporabna le pri družabnih igrah, temveč je pripravna pri kakršnihkoli strateških interakcijah, kot npr. pri boju za tržišča ali tržne deleže, v trgovinskih vojnah, pri pogajanjih o nakupih ali tarifnih pogodbah, sestavljanju koalicij, razorožitvenih pogajanjih, vojaških načrtovanjih itd. Prav tako je mogoče s to teorijo pojasniti pojav določenih lastnosti v biološkem procesu evolucije kot posledico »evolucijsko stabilne strategije«. Po bistvenih značilnostih razvrstimo strateške igre na takšne z dvema ali več igralci. Igre z več igralci so posebej zanimive za analizo stabilnosti in za sestavljanje zavezništev. Izplačilo (dobiček ali izguba) v (dobro raziskanih) igrah z dvema igralcema je mogoče zapisati v obliki tabele, imenovane plačilna matrika. V kooperativnih igrah obstaja strategija, ki je najboljša za oba igralca. Primeri nekooperativnih iger so zapornikova dilema in igre z ničelno vsoto. V igrah z ničelno vsoto dobi igralec toliko, kot drugi izgubi (vsota dobička in izgube je 0). Vsak izmed igralcev izbere v ustrezni strategiji takšno potezo (odločitev), da je najmanjši dobiček (največja izguba), ki ga (jo) dopuščajo (izsilijo) strategije nasprotnika, večji (manjša) od najmanjšega dobička (največje izgube) pri katerikoli drugi lastni izbrani strategiji (načelo minimaksa). Če takšna izbira strategij obeh igralcev pripelje do sovpadanja največjega med najmanjšimi dobički prvega z najmanjšo med največjimi izgubami drugega, ima igra ravnovesje ali sedlo, tj. igra je determinirana. Igre brez sedla lahko z uporabo teorije verjetnosti prevedemo na determinirane, če igralec v zaporedju iger svoj vložek menja po slučajnem vzorcu, tako da s takšno mešano strategijo pride do spremenljivke povprečnega dobička (izgube) z lastnostmi sedelne točke. Potek igre v obliki zaporedja potez (npr. šah) je mogoče grafično ponazoriti kot drevo igre. Pri sprejemanju odločitev v pogojih negotovosti oz. pomanjkanja informacij je mogoče uporabiti teorijo iger; pri tem ima okolje vlogo nasprotnika, ki uporablja razl. možna stanja kot svojo strategijo. Pri takšnem odločanju so nam na voljo razl. pravila odločanja, mdr. tudi načelo minimaksa.
Dostopnost