bizantinsko cesarstvo (vzhodnorimsko cesarstvo, grško cesarstvo), v. polovica rimskega cesarstva, nastala potem, ko je Konstantin I. Veliki 330 izbral stari Bizanc za novo glavno mesto cesarstva in ga preimenoval v Konstantinopel (Carigrad). Z delitvijo cesarstva (395) med sinova Teodozija I. Velikega je postal Carigrad pod Arkadijem glavno mesto vzhodne polovice. Bizantinsko cesarstvo je obsegalo Balkan do Donave, azijske province, Egipt in Libijo. V 6. st. je Justinijan I. uničil vzhodnogermanske države v Afriki in Italiji in premagal Sasanide, ki so prodrli iz Sirije. V 7. st. so cesarstvo ogrožali Arabci na V, na Balkan so prodirali Slovani, Sirijo in Egipt so zasedli Arabci. 1204 so Carigrad osvojili križarji in ustanovili Latinsko cesarstvo. 1261 je bizantinsko cesarstvo obnovil Mihael VIII. Nepolno stoletje pozneje so na Balkanu prevladali Srbi; z Štefanom Dušanom na čelu so večkrat prodrli vse do Carigrada. Od 1300 pa so prodirali tudi Turki in z zasedbo Carigrada 1453 uničili bizantinsko cesarstvo; pri obrambi mesta je padel tudi zadnji bizantinski cesar Konstantin XII.
Gospodarstvo Vzhodni del rimskega cesarstva si je v primerjavi z z. delom kmalu opomogel po zlomu denarnega sistema; menjalno in naturalno gospodarstvo ni nikoli v tolikšni meri zamenjalo denarnega gospodarstva kot v zahodnorimskem cesarstvu. K temu je pripomogla predvsem stabilna valuta, saj je temeljila na zlatniku (solidus). Znotraj cesarstva je bila valuta zelo cenjena, zato je bila pomembna za bizantinsko trgovino. Šele z zmanjšanjem deleža zlata v zlatniku sredi 11. st. je izgubila vrednost in ugled; zlomu denarnega sistema je sledil tudi gospodarski propad. Zatonu bizantinskega cesarstva pa so botrovali še drugi notranji (naraščajoče izkoriščanje na fevdalnih veleposestih) in zunanji (prodiranje Arabcev, križarska osvojitev Carigrada 1204) vzroki.
Dostopnost