denarna reforma (monetarna reforma), reforma denarne ureditve države večinoma zaradi rušilnih posledic odkrite ali prikrite inflacije, še posebej po vojnah ali preoblikovanju države (nastanek novih držav). Cilj denarne reforme je ponovna vzpostavitev prizadetih funkcij denarja ali tudi uvedba novega denarnega sistema. V Sloveniji je bila denarna reforma izvedena ob osamosvojitvi 1991, najprej 25.6.1991 s sprejetjem zakona o Banki Slovenije in zakona o bankah in hranilnicah, ki postavljata temelje novega denarnega sistema in urejata zasnovo delovanja bančnega sistema, nato pa še 7.10.1991 s sklepom o uvedbi nove denarne enote (tolar) na ozemlju Slovenije. Formalno so pristojnosti za vodenje denarne politike samo prešle s prejšnje zvezne na republiško raven, po vsebinski plati pa so nastale pomembne spremembe; te se kažejo predvsem v drugačnem razumevanju funkcij centralne banke. Banka Slovenije kot slovenska centralna banka skrbi predvsem za stabilnost cen in trdnost domače valute ter za splošno likvidnost doma in do tujine (nikakor pa ne več za kreditiranje države oz. proračuna); to počne predvsem z vplivanjem na količino denarja v obtoku (eksogena spremenljivka) in oblikovanjem predpisov, ki vplivajo na ustvarjanje denarja v celotnem bančnem sistemu. Menjalni tečaj (sistem uravnavanega drsečega tečaja) je pri tem endogena spremenljivka – rezultat ponudbe in povpraševanja na domačem deviznem trgu. Devalvacije in revalvacije menjalnega tečaja v tem sistemu niso mogoče (za to bi bilo treba spremeniti zakon), Banka Slovenije lahko prek poseganja na devizni trg (predvsem politika odprtega trga) vpliva le na sterilizacijo denarnih učinkov, ki jih imajo spremembe na deviznem trgu na notranje gospodarsko dogajanje.
Dostopnost