Češka (Čechy [čéhi]), z. del Češke, ki oblikuje jedro države, 52.769 km2, 6,3 mln. preb.; kotlinasta in gričevnata pokrajina, ki jo s treh strani obdajajo več kot 1000 m visoka pogorja (Češki masiv). Obrobna pogorja prehajajo v notranjosti v valovito visoko planoto, ta pa v širokih dolinah Labe, spodnjega toka reke Ohře in Vltave v rodovitno nižino. V starih nagubanih pogorjih so bogata rudna nahajališča, ob katerih so že v srednjem veku nastajala mesta. Kopanje zlata, srebra in železa je do danes skoraj popolnoma zamrlo, zamenjale so ga tekstilna, lesna, papirna, steklarska in keramična industrija. Rudniki črnega premoga (Kladno, Plzeň) so bili osnova za razvoj težke industrije (železarstvo, jeklarstvo, strojegradnja) v osrednjem delu Češke, rudniki rjavega premoga (Sokolov, Most) pa za kemijsko industrijo na severu Češke in oskrbo z energijo. Talni in podnebni pogoji za poljedelstvo se od obrobnih pogorij proti notranjosti izboljšujejo: na krčevinah pretežno gozdnatih obrobnih pogorij živinoreja in pridelovanje ovsa in krompirja, na notranječeški planoti rž, krompir in govedoreja, v kmetijsko najugodnejših nižinah pšenica, ječmen, sladkorna pesa, zelenjava in hmelj.
Zgodovina: v starem veku so Češko naseljevali keltski Bojovarji, ki so jo zapustili sredi 1. st. pr. n. š. Sem so se priselili Markomani in druga ljudstva, ki so se umikala pred Rimljani. Po njihovem odhodu so se od 6. st. pod pokroviteljstvom Avarov tam naseljevala slovanska ljudstva (predhodniki Čehov). Po zmagi Karla I. Velikega nad Avari (791–796) je Češka postala frankovsko vplivno območje. V 10. st. so si Čehi pod vodstvom domačih knezov Pšemislov priborili oblast nad drugimi slovanskimi plemeni, podrejeni pa so bili nemškim cesarjem. Pod cesarjem Otonom I. Velikim so Češko sprejeli v zvezo držav. Sredi 11. st. so ji priključili Moravsko. Vratislav I., ki je pomagal Henriku IV. v boju proti papežu Gregorju VII., je bil 1086 povzdignjen v kralja, prav tako 1158 Vladislav II., ki je v bojih pomagal Frideriku I. Barbarossi. Od 1198 je bila kraljeva oblast na Češkem dedna. V 13. st. so se ob razmahu gospodarstva na Češkem naselili številni Nemci. Po izumrtju Pšemislov so jih 1310 nasledili Luksemburžani. Karel IV. (1346–78), ustanovitelj praške univerze, je bil okronan za cesarja. Na začetku 15. st. so teološki nauki J. Husa sprožili husitske vojne (1419–36) in verske nemire, ki so trajali še vse 15. st. Luksemburžanom je sledil husit Poděbrad (1458–71), temu pa Vladislav V. iz poljske rodbine Jageloncev. S Ferdinandom I. (1526–64) so Češki zavladali Habsburžani. Prebivalci so se v 16. st. večinoma odločili za reformacijo. Poskusi Ferdinanda II. (kralj Češke od 1617), da bi protestantizem omejil, so pripeljali do tridesetletne vojne. 1619 so stanovi za kralja izvolili protestantskega kneza Friderika V. iz Pfalza. V bitki na Beli gori pri Pragi 1620 pa je zmagal Ferdinand, ki je tako lahko omejil verske svoboščine. Sledili so ponovna vključitev v habsburško monarhijo, prisilna ponovna katolizacija, gospodarsko nazadovanje. V prvi polovici 19. st. se je iz Prage širilo nacionalno gibanje, ki je najprej privedlo do avtonomije znotraj avstro-ogrske monarhije (F. Palacký) in nato do odcepitve in tvorbe samostojne države (T. G. Masaryk). 1918 je Češka prišla v novo skupno državo Češkoslovaško. Po marcu 1939 je bila do maja 1945 pod Nemčijo kot protektorat Čehov in Moravanov, po drugi svetovni vojni pa spet v skupni državi Češkoslovaški, ki se je 1.1.1993 razdružila na Češko in Slovaško.
Dostopnost