tragedija [grško], dramska upodobitev tragičnega (tragičnost); najpomembnejša dramska zvrst pri starih Grkih; razcvet 500–400 pr. n. š. v Atenah. O izvoru je več hipotez, nesporno pa je bila že od začetka sestavni del atenskega javnega bogoslužja. Vsako leto so se na tragiškem agonu ob dionizijskih praznikih pomerili trije pesniki (prvo znano tragedijo naj bi 534 pr. n. š. uprizoril Tespis iz Ikarije v Atiki), vsak s tremi tragedijami in eno satirsko igro (tetralogija); najpomembnejši tragiki Ajshil, Sofokles in Evripid. V Rimu v primerjavi z veliko žlahtnejšo komedijo tragedija ni posebno uspela. Ohranjene so Senekove tragedije, ki niso bile več namenjene odru. – V novem veku usodnostna tragedija (zoper junaka se zarotijo skrivnostne sile usode), tragedija spletk (junak propade zaradi nasprotnikov) in karakterna tragedija (dogajanje vodi junaka v propad zaradi njegove notranjosti, njegovega značaja).
Dostopnost