Aleksander, knezi:1. Aleksander Veliki, makedonski kralj (336–323 pr. n. š.), sin Filipa II., *356 pr. n. š. Pela, †10.6.323 Babilon; Aristotelov učenec. Severno mejo svoje države utrdil z vojnim pohodom proti Tračanom in Ilirom, upor v Grčiji 335 zatrl z uničenjem Teb. 334 se je odpravil v Perzijo na povračilni vojni pohod za razdejanja v Grčiji med perzijskimi vojnami. Maja 334 ob Graniku premagal perzijske satrape, novembra 333 pri IsosuDareja III. Kodomana, 332 so ga v Egiptu pozdravili kot osvoboditelja. Ustanovil je Aleksandrijo in obiskal Amonovo preročišče v oazi Siwa, tam je dobil potrdilo o svojem višjem poslanstvu (vloga božjega sina). Oktobra 331 dokončno premagal Dareja pri Gavgameli, vkorakal v Babilon, Suzo in Perzepolis in zagospodoval Perziji. Zahteval je čaščenje s proskinezo, nosil perzijska oblačila, poročil se je z Baktrijko Roksano in skušal uvesti orientalske šege tudi pri svojih makedonskih podložnikih, zato si je nakopal njihovo sovraštvo. Zaroto zadušil jeseni 330 z usmrtitvijo vodje Filotasa in njegovega očeta Parmeniona, svojega najzanesljivejšega vojskovodje; 327–325 se je brez strateških razlogov odpravil v sv. Indijo in na Hidaspu premagal Porosa. Zaradi upora svojih čet se je bil prisiljen vrniti. 324 prišel v Suzo, z množično poroko med Makedonci in Perzijci (Aleksander sam se je še enkrat poročil s perzijskima princesama) je verjetno skušal doseči ljudsko združitev in ustvariti politično enotnost med Makedonijo, Grčijo in jz. Azijo. 323 umrl za vročico. Za njegovo nasledstvo so se razvneli srditi boji med njegovimi vojskovodji (diadohi). Aleksander je z osvajanjem Orienta v grško kulturo vpeljal novo obdobje (helenizem).
Roman o Aleksandru V srednjem veku priljubljena mitološka in romaneskna olepšana obdelava dejanj Aleksandra Velikega kot simbola moči, raziskovalnega duha in predrznosti. Latinska, francoska (Alberich von BesanÒon) in nemška obdelava (Rudolf von Ems) izvirajo iz romana, ki je nastal v Aleksandriji ok. 300 n. š. in se širil pod imenom Aleksandrovega zgodovinopisca Kalistena iz Olinta (Psevdokalisten).
Sorodna gesla: diadohi3. Aleksander Sever (M. Aurelius Severus Alexander), rimski cesar (222–235), *1.10.208 Arca Caesarea (Fenicija), †235 Bretzenheim (pri Mainzu); prizadeval si je za vnovično vzpostavitev discipline v vojski; umorili so ga vojaki. Z njim se konča dinastija Severov.
Sorodna gesla: Elagabal | Julija Mameja | Julija Meza | rimska zgodovina | Sever4. Aleksander Nevski, ruski veliki knez, *1220 Vladimir, †14.11.1263 Gorodec; na Nevi je 1240 porazil Švede, ki so vdrli v Rusijo na pobudo papeža Gregorja IX., 1242 viteze nemškega viteškega reda na zaledenelem Čudskem jezeru in 1245 pri Novogorodu ter ustavil nemško prodiranje na vzhod. Aleksander je razglašen za ruskega svetnika, Peter I. Veliki je 1710 v njegovo čast v Sankt Peterburgu ustanovil samostan Aleksandra Nevskega in 1772 po njem imenoval red zaslug za narod. Od 1942 se po njem imenuje tudi ruski vojaški red.
Sorodna gesla: nemški viteški red | Peter I. Veliki5. Aleksander I. Pavlovič, ruski car (1801–25), *12.12. (23.12.) 1777 Sankt Peterburg, †19.11. (1.12.) 1825 Taganrog; najstarejši sin carja Pavla I. Petroviča, umorjenega verjetno z njegovim soglasjem; vzgojen v duhu razsvetljenstva (F. C. de La Harpe). A. je 1805 podprl Avstrijo in 1806/07 Prusijo proti Napoleonu I.; po porazu pri Austerlitzu (1805) in Friedlandu (1807) je 1807 v Tilsitu s francoskim cesarjem sklenil sporazum, po katerem je dobil proste roke, da je v vojni proti Švedski (1808/09) pridobil Finsko in da je s pridobitvijo Besarabije 1812 končal od 1806 trajajočo vojno proti Turkom. Nejevoljen zaradi razširitve Poljske na z. Galicijo (1809), zaradi zveze med Napoleonom in avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo (1810), prav tako zaradi aneksije Oldenburga in izgona tamkajšnjega vojvode (1811), s katerim je bil v bližnjem sorodu, A. ni bil več voljan prenašati hudih gospodarskih posledic celinske zapore. Potem ko je Napoleonu 1812 pred Moskvo spodletel velikopotezni vojni pohod nad Rusijo, se je A. postavil antifrancoski koaliciji na čelo (osvobodilne vojne). Na dunajskem kongresu, katerega osrednja osebnost je bil, je dosegel združitev Kongresne Poljske z rusko krono v personalno unijo; s tem je njegovo carstvo postalo prevladujoča sila celinske Evrope. Po dokončnem Napoleonovem uničenju je dal pobudo za ustanovitev svete alianse, ki je z Metternichom postala golo orožje restavracije. V notranji politiki je A. v svojih prvih letih vladanja pospeševal liberalne reforme po z. zgledih (osnutek ustave, upravna reforma, ustanavljanje univerze), po 1813 pa je postal popolnoma reakcionaren (poostritev cenzure, kazenska taborišča).
Sorodna gesla: aleksandrit | berlinski kongres | Franc Jožef I. | krimska vojna | križarske vojne | Turgenjev, Ivan Sergejevič | Viljem I. | zveza treh cesarjev8. Aleksander III. Aleksandrovič, ruski car (1881–94), sin Aleksandra II. Nikolajeviča, *26.2. (10.3.) 1845 Sankt Peterburg, †20.10. (1.11.) 1894 Leivádia; zavrnil družbene reforme in zatrl ruske anarhiste (nihiliste, populiste) ter rusko politiko spet usmeril v reakcionarnost, podpiral panslavizem in vodil brutalno politiko rusifikacije tujih narodnosti; ker Nemčija 1890 ni obnovila sporazuma o nevtralnosti, se je približal Franciji. Z graditvijo transsibirske železnice (začetek 1891) pospeševal rusifikacijo Daljnega vzhoda.
Sorodna gesla: panslavizem | sporazum o nevtralnosti9. Aleksander I., bolgarski knez, (1879–86), princ Battenberški, *5.4.1857 Verona, †17.11.1893 Gradec; na željo Rusije ga je bolgarska narodna skupščina izvolila za kneza. Njegova uspešna politika (združitev Vzhodne Rumelije z Bolgarijo, zmaga nad Srbijo 1885) je privedla do napetosti z Rusijo, to pa 1886 do njegovega odstopa.
Sorodna gesla: Battenberg | nemška zgodovina10. Aleksander Obrenović, srbski kralj (1889–1903), *14.8.1876 Beograd, †10./11.6.1903 prav tam; 1893 z državnim udarom odstavil namestništvo, prevzel oblast in uvedel avtokratski režim; strankarski nemiri. Zaradi svojega šibkega notranjepolitičnega položaja je iskal oporo v Avstriji; skupaj z ženo Drago Mašin umorjen v zaroti prorusko usmerjenih častnikov.
Sorodna gesla: Obrenović, Milan | Srbija11. Aleksander I. Karađorđević, jugoslovanski kralj (1921–34), *17.12.1888 Cetinje, †9.10.1934 Marseille (umorjen); šolal se je v Ženevi, Sankt Peterburgu in Beogradu; spodrinil starejšega brata Jurija in postal 1909 prestolonaslednik in 1914 regent Srbije, v prvi svetovni vojni vrhovni komandant srbske vojske, 1.12.1918 regent in 17.8.1921 kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev; po vidovdanski ustavi 1921 dobil velika pooblastila. Da bi ohranil enotnost kraljevine, je 1929 razpustil parlament, uvedel osebno diktaturo in preimenoval kraljevino v Jugoslavijo. Zaradi vedno hujšega političnega in socialnega odpora proti njegovemu vladanju je 1931 razglasil oktroirano centralistično ustavo; v zunanji politiki naslonitev predvsem na Francijo, 1932/33 je zatrl separatistične težnje Hrvatov. Ubit v atentatu, ki so ga izvedli hrvaški in makedonski nacionalisti.
Dostopnost