angleška književnost, književnost Velike Britanije.
Staroangleška književnost (7.–11. st.) Angleška književnost je najstarejša evropska književnost v ljudskem jeziku; zgodnje oblike (obredne pesmi, uganke, čarovni izreki in rekla) so ohranjene samo posredno v pesmih poznejše dobe; najstarejše ohranjeno pričevanje je v aliteracijah napisan ep Beowulf (ok. 700); v tem času so najverjetneje nastale tudi religiozna epika in lirika Caedmonove šole ter legendarne pesnitve Cynewulfove šole; umetniško pomembnejše so poznejše starogermanske elegije. V 9. st. je pomemben kralj Alfred Veliki kot prevajalec teoloških in zgodovinskih del. V 10. st. je staroangleška proza dosegla vrh v homilijah benediktincev iz Winchestra (Aelfric); duhovniški vpliv se kaže tudi v modroslovnih knjigah, zakonikih, romanesknih pripovedih.
Srednjeangleška književnost (11.–15. st.) Razvoj so določili politični dogodki; po normanski osvojitvi 1066 se je Anglija romanizirala; francoski jezik, ki so ga govorili Normani, se je kot jezik književnosti pokazal močnejši od angleškega; francoski vpliv je prevladal tudi na dvoru (Artur, R. Wace, Marie de France); najizrazitejše delo tega časa je LayamonovBrut (ok. 1165); nastala so tudi zgodovinska dela v latinščini (Geoffrey Monmouthski), poučna književnost, satire in epi. Zgodnja srednjeangleška proza se je ohranjala v ljudskem izročilu, pridigah in modroslovnih knjigah. V 13. st. je angleška književnost enakovredno zastopana ob latinski in francoski; religiozna lirika in epika doživita razcvet pod vplivom meniških redov, posvetna književnost pa pod vplivom latinske vagantske in francoske trubadurske lirike; v 13. st. segajo tudi začetki duhovne drame. Dvorni verzni roman se je zelo pomeščanil, vendar je v 14. st. doživel nov razcvet z delom Gawain in zeleni vitez (Sir Gawayne and the Grene Knyght, 1370); razširjena didaktična proza kaže vplive filozofsko-religiozne teženj te dobe (mistika in nominalizem). 1380 je J. Wyclif prevedel Biblijo. Duhovne igre so se povsem osvobodile cerkvenega izvora in prodrle v mesta. Prvi razcvet je srednjeangleška književnost doživela z W. Langlandom; njegov Piers Plowman (ok. 1370) z aliteracijskim dolgim verzom brez kitic po zgledu germanskih pesmi (stabreimvers) v obliki sanjske alegorije kritizira tedanji čas. Medtem ko je J. Gower v svoji poeziji še nihal med latinščino, angleščino in francoščino, je G. Chaucer dokončno uveljavil srednjeangleški, predvsem londonski King's English, kot knjižni jezik; v Canterburyjskih zgodbah (Canterbury Tales, 1387–1400) je v metrično in slogovno novih oblikah prvič prikazana realnost sodobnega časa. 15. st. je bilo politično in literarno prehodno obdobje; v poeziji sta se J. Lydgate in Th. Hoccleve tematsko omejila na nekatere vidike Chaucerjevega dela (dvorne ljubezenske alegorije in satirična poezija); obnovitev religiozne lirike (Lydgate) in ljudskih balad; zaradi vdora vsakdanjega življenja v književnost je postala satira (J. Skelton) orožje duha v vprašanjih javnega življenja; dvorni roman je usahnil, izjema je samo MaloryjevaArturjeva smrt (Morte Darthur, 1485); Malory je želel ustvariti nacionalni ep; navezujoč se na srednjeveško tematiko je nasproti negotovi sodobnosti želel postaviti idealni svet kralja Arturja. Poleg srednjeveških misterijev s svetopisemskimi in hagiografskimi temami je v 15. st. nastala nova dramska oblika alegoričnih moralitet: Trdnjava stanovitnosti (Castell of Perseverance, 1405), Slehernik (Everyman, pred 1500), Skeltonovo Veličastje (Magnyfycence, 1516). Misteriji, moralitete in posebna oblika interludijev so prek zgodovinskih iger na začetku 16. st. privedli do tragedij in komedij; na Škotskem prvi literarni razcvet.
Novoangleška književnost Začela se je v renesansi (doba Tudorjev, 1480–1600), vse literarne zvrsti so se razvile do popolnosti; novi, v svet odprti duh, se je kazal v delih humanistov (Th. More, Th. Elyot); posledica je bilo veliko zanimanje za celinsko književnost. Sijajna dvora Henrika VIII. in Elizabete I. sta postala kulturno in družabno središče dežele. S Th. Wyattom in H. H. Surreyjem je nastopilo obdobje dvornega pesnjenja. Elizabetinska lirika (E. Spenser, Ph. Sidney, M. Drayton, W. Shakespeare) je dosegla vrh v mnoštvu oblik (sonet, ekloga, elegija) in intenzivnosti jezika. Močna nacionalna zavest se je kazala v zanimanju za nacionalno zgodovino: razmah zgodovinopisja in zgodovinskih dram (Th. Sackville, G. Gascoigne, J. Bale). Z Vilinsko kraljico (Faerie Queene, 1590) je Spenser ob naslonitvi na legendo o Arturju in z uporabo pastoralnih in alegoričnih prvin ustvaril nacionalni ep; hkrati pa je nastala zvrst klasično-mitoloških epilij (Th. Lodge, Ch. Marlowe, Shakespeare). Elizabetinski roman je uporabljal številne oblike: dvorni ljubezenski roman (Sidneyjeva Arcadia, 1590, Lylyjev Euphues, 1578), pikareskni roman (R. Greene, Th. Nashe) in satirični roman (Th. Dekker, Nashe). Drama je bila po zaslugi družbene strukture najpomembnejša zvrst 16. st.; napajala se je pri treh virih: domačem ljudskem (misteriji, moralitete, interludiji), humanističnem antičnem (Seneka mlajši, Plavt, Terencij) in italijanskem (commedia dell'arte). J. Lyly in t. i. University Wits (R. Greene, G. Peele) so v komedijo in ljudsko igro vnesli eleganco. Marlowe (Tamburlaine, 1587, Tragedija o doktorju Faustusu, Doctor Faustus, 1592, Malteški Jud, The Jew of Malta, 1589) in Th. Kyd (Španska tragedija, The Spanish Tragedy, 1587) sta tragedijo obogatila s psihološko motivacijo dejanja. Shakespeare je v komedijah, zgodnjih dramah in tragedijah obdelal in integriral vse dosegljive konvencije, dramske zvrsti, motive, vrste in teme; v njegovih komedijah gre razvoj od elegantne (Ljubezni trud zaman, Love's Labour's Lost) do značajsko poglobljene in tragično obarvane oblike (Beneški trgovec, Merchant of Venice) ter tragikomedije (Milo za drago, Measure for Measure); po Shakespearu so v drami z začetka 17. st. prihajali do izraza le še posamezni vidiki njegove dramatike: v klasicistični moralnokritični tipski komediji (B. Jonson), v ljudskih komedijah in tragikomedijah (Ph. Massinger, Th. Heywood, Th. Dekker, F. Beaumont, J. Fletcher), v junaških (Jonson) ali melodramatičnih tragedijah (G. Chapman, Beaumont, Fletcher) in krvavih dramah maščevanja (C. Tourneur, J. Webster); renesančna drama se je končala, ko so puritanci 1642 nenadoma zaprli gledališče. Literarni razvoj 17. st. je bil ozko povezan s političnim dogajanjem; na začetku 17. st. se je elizabetinska književnost nagnila k dvornemu baroku; pod O. Cromwellom je prevladovala religiozna puritanska književnost, v dobi restravracije (1660–1700) pod francoskim vplivom posvetna, bolj razsvetljenska književnost. Oblikovno strogi klasicistični liriki B. Jonsona je sledila dvorna lirika (R. Herrick, Th. Carew, R. Lovelace); nadaljevala se je v rokokojski liriki restavracije. V t. i. metafizični poeziji so se uveljavili novi filozofski zasnutki (R. Bacon, Th. Hobbes, J. Locke) in izsledki eksaktnih naravoslovnih raziskav (I. Newton); metafizično poezijo zaznamujeta nenavadno podobje in do paradoksa zaostrena izrazna oblika (conceit); glavni predstavnik J. Donne. J. Milton je z verznima epoma (Izgubljeni raj, Paradise Lost, 1667, in Znova pridobljeni raj, Paradise Regained, 1671) ustvaril zmes racionalističnega svetovnega nazora, čutno-renesančnega lepotnega ideala in puritanskega idealizma. Povsem v puritanskem duhu je razmeroma preprosto Bunyanovo prozno delo Romarjeva pot (The Pilgrim's Progress, 1678). Proza v 17. st. je pridobila pomen kot jezikovni medij (pridige, poljudnoznanstvene razprave, spomini in zgodovinska dela). V dobi restavracije je ob prodoru matematično-naravoslovnega mišljenja in pod vplivom francoske klasike nastala klasicistična proza, katere glavni nameni so bili naravnost, splošno razumljivost in ugajanje; predstavnik restavracijske dobe je bil J. Dryden, ki velja za predhodnika razsvetljenstva 18. st., ustvaril je junaško dramo Zavzetje Granade (Conquest of Granada, 1670) in strogo obliko družbene komedije. Književnost klasicizma, katere predstavnik je A. Pope, naj bi odsevala razumsko ureditev vesoljnega sveta; racionalizem in optimizem razsvetljenske književnosti sta v prvi polovici 18. st. zamenjala uglajeno slikanje narave (ThomsonoviLetni časi, Seasons, 1726–30) in elegijska poezija, polna hrepenenja po smrti in melanholije (E. Young, Th. Gray, W. Cowper). Teoretsko podlago nove poezije Youngov spis Domneve o izvirnem delu (Conjectures on Original Composition, 1759); v nasprotju z razsvetljensko učeno književnostjo je Young poudaril intuitivno ustvarjalno moč; iz tega duha so v drugi polovici 18. st. pisali grozljive, t. i. gotske romane (H. Walpole, W. Beckford); takšne so tudi Burnsove drame v škotskem narečju; W. Blake je v spevni liriki predstavil mistično-preroško podobo sveta; Percyjevo zbirko balad ter Macphersonove in Chattertonove prepesnitve keltskih oz. poznosrednjeveških del je ravno tako navdihnil Young. Osrednja literarna zvrst 18. st. je bila proza; močne pobude je dobila v novinarstvu; da bi ugodila potrebam po zabavi in izobraževanju meščanskega občinstva, sta R. Steele in Joseph Addison ustanovila Moralni tednik; v pisanju za časopise in časnike so jima sledili številni pisci, predvsem S. Johnson in O. Goldsmith, ki sta oblikovala esej kot literarno vrsto. Največji literarni dosežek tega stoletja je roman; D. Defoe je z razsvetljensko-didaktičnimi nameni napisal roman Robinson Crusoe (1719); J. Swift je z jedko ostrino kritiziral stanje svoje dobe (Zgodba o cevi, Tale of a Tub, 1704, Guliverjeva potovanja, Gulliver's Travels, 1726); S. Richardson se je preusmeril k sentimentalnemu romanu (Pamela, 1740, Clarissa, 1748). Naproti puritanski vzornosti richardsonskih romanov je postavil H. Fielding (Joseph Andrews, 1742, Tom Jones, 1749) humorne in nedidaktične opise pustolovščin in ljudi svoje dobe; zaslovel je s psihološko prodornimi opisi človeških značajev in z lahkotnim obvladovanjem romaneskne pisave. Smollettove romane (Roderick Random, 1748) zaznamujejo karikirane osebe in pustolovska dejanja. L. Sterne je v romanih (Tristram Shandy, 1760–67, Sentimentalno popotovanje, Sentimental Journey, 1768) dogajanje, polno minucioznih opisov duševnih stanj, neprestano prekinjal s šaljivimi in ironičnimi premišljevanji o literarnih osebah in dejanjih; njegovo subjektivistično tehniko so posnemali številni pisatelji (mdr. Jean Paul). Goldsmith je v Župniku Wakefieldskem (The Vicar of Wakefield, 1766) spet oživel idilo, vendar parodirano. Johnson je deloval predvsem kot literarni kritik; najuspešnejši je bil na področju teoretskega ukvarjanja s književnostjo. Pesniški program romantike (1800–40) sta W. Wordsworth in S. T. Coleridge opredelila kot vero v božanski navdih in intuitivno moč ustvarjalne fantazije. Poezijo druge romantične generacije (P. B. Shelley, G. Byron, J. Keats) preveva obup nad resničnostjo ter protest in upor proti danim razmeram; Byronovo preziranje sveta in njegova ponosna samoosamitev sta bila zgled mladim pesnikom po vsej Evropi. Romani J. Austen so prikazovali nejunaški mali svet; štejemo jo lahko za predhodnico realističnega romana. W. Scott je ponujal v zgodovinskih romanih pisane podobe iz preteklosti.
Viktorijanska doba (1840–1900) Predvsem se je zapisala realizmu; bojevala se je proti romantični ekstazi in izroditvam materializma; družbeni kritiki in kulturni reformatorji (Th. Carlyle, J. Ruskin, M. Arnold) so si pod vplivom nemškega idealizma in puritanske etike prizadevali za novo platonsko-krščansko duhovno držo, ki je mdr. odsevala iz romanov Ch. Dickensa, W. M. Thackerayja in G. Eliot. Medtem ko je Dickens optimistično-humoristično slikal meščanski zgled domače sreče (David Copperfield, 1850, Oliver Twist, 1837/38), je Thackerayjeva slika družbe izrazito pesimistična (Semenj ničevosti, Vanity Fair, 1847/48). V romanih G. Eliot je opaziti stoično resignacijo. Romani sester Brontë opisujejo grozljivo strastne boje duševnih sil, ki že prestopajo v mitski svet. Romantično poezijo nadaljuje A. Tennyson s čutnimi, razpoloženjskimi pesmimi. R. Browning je v epu Prstan in knjiga (The Ring and the Book, 1868/69) dramski dialog izostril v prefinjen instrument psihološke diferenciacije. Zapoznela, po obliki klasicistična viktorijanska pisca sta R. Bridges in A. E. Housman. Pri slikarstvu zgledujoča se spiritualna in esteticistična poezija predrafaelitov (D. G. Rossetti, Ch. Rossetti, A. Ch. Swinburne), angleški larpurlartizem, je protest proti moralizirajoči liriki; podpiral ga je umetnostni kritik W. H. Pater. Za duhovno obnovo se je konec 19. st. zavzel G. M. Hopkins; vendar so se njegove misli uveljavile šele desetletja pozneje, ko so 1918 postumno izšli njegovi spisi. 1870–1900 je bilo obdobje novih velikih vprašanj; Darwinove evolucijske zamisli so vplivale na romane G. Mereditha in Th. Hardyja; v satiričnih romanih S. Butlerja jr. je prihajalo do kritičnih soočanj z darwinizmom; H. G. Wells in J. Galsworthy sta v romanih podpirala reformo meščansko-kapitalistične družbe; R. L. Stevenson in R. Kipling sta pisala pustolovske romane. Komedija je doživela konec 19. st. obnovo z briljantnimi družbenimi komedijami O. Wilda in socialno-reformističnimi igrami G. B. Shawa.
Dvajseto stoletje V poeziji ni izstopajočih šol ali jasno določenih tokov; ezoterično, asociativno liriko, polno zvočnosti in simbolike je uvedel W. B. Yeats, nadaljevala pa T. S. Eliot in E. Pound; ob njej stoji ekspresionistična poezija generacije po prvi svetovni vojni (A. Huxley, R. Graves, W. E. S. Owen). Blizu nadrealizmu je vizionarska lirika D. Thomasa in G. Barkerja. Predstavniki naturalistične drame so J. B. Priestley, W. S. Maugham in jezni mladeniči, angry young men (J. Osborne); v nasprotju z njimi so Yeats, J. M. Synge in T. S. Eliot razvili poudarjeno »poetično« dramo s sanjskim vzdušjem in bogato simboliko. Angleško romanopisje prve polovice 20. st. je bilo v svetu zelo odmevno; na začetku stoletja je bil vodilni pisec J. Conrad (Lord Jim, 1900, Tajfun, Tayphoon, 1913). D. H. Lawrence se je z erotiko bojeval zoper izumetničenost in konvencije (Sinovi in ljubimci, Sons and Lovers, 1913, Ljubimec lady Chatterley, Lady Chatterley's Lover, 1928). Epohalen je bil roman J. JoyceaUlikses (Ulysses, 1922), v katerem je podrobno zabeležil duševna stanja svojega junaka v tehniki toka zavesti. Sledila mu je V. Woolf (Gospa Dalloway, Mrs. Dalloway, 1925, Valovi, The Waves, 1931); zunanje dogajanje je pri njej le še notranji dogodek, odsevajoč v vtisih toka zavesti. Predstavniki kritičnega romana so A. Huxley (Kontrapunkt življenja, Point Counter Point, 1928), G. Orwell (Živalska farma, Animal Farm, 1945), E. Waugh in G. Greene. V povojnih romanih ne prevladuje nobena posebna izrazna oblika; glavni predstavniki: C. P. Snow, L. Durrell, W. Golding, A. Wilson, I. Murdoch, K. Amis; v liriki izstopajo Ph. Larkin, Thom Gunn, T. Hughes; teme dramatikov (posebej R. O. Bolta, H. Pinterja, E. Bonda, J. B. Waina, T. Stopparda, J. Osborna) so v glavnem vprašanja družbenih norm in človekove eksistence.
Dostopnost