atmosfera [grško], 1. meteorologija:ozračje, plinska ovojnica nebesnih teles, še posebej zračna ovojnica, ki obdaja Zemljo. Atmosfera Zemlje je razdeljena na razl. plasti: 1. troposfera (do višine 8–16 km), v kateri nastajajo vsi vremenski pojavi (oblaki in padavine); v tej plasti se znižuje temperatura v povprečju za 6,5 °C na 1 km višine. Nad njo je tropopavza, ki je na polu približno v višini 8 km in kjer je temperatura ok. –50 °C, nad ekvatorjem pa približno v višini 16 km in ob temperaturi –60 °C; 2. stratosfera nad tropopavzo sega do višine 50 km; tam se temperatura zraka z višino sprva le nebistveno spreminja (izotermna plast), nato narašča. V tej plasti ozon (O3) vpija ultravijolični del sončnega sevanja, pri čemer se v višini 50 km izoblikuje temperaturni maksimum (ok. 0 °C; topla plast ozonosfere); 3. v višinah 50–80 km je mezosfera. Nad 50 km se temperatura spet niža in pade na –100 °C; 4. v termosferi (v višinah 80–800 km) temperatura spet narašča. Plinske molekule so tam že delno ionizirane, zato to plast označujemo tudi kot ionosfera (s plastmi D, E, F in G); 5. eksosfera (disipacijska sfera z Van Allenovim pasom, intenzivnim sevalnim območjem atmosfere), nad 800 km višine; ta plast je prehod v prosto vesolje. – Polovica zraka atmosfere je pod višino 5,5 km, 99 % pod višino 30 km. V mezosferi in termosferi je torej komaj 1 % celotne atmosferske mase. Poglavitni sestavni deli Zemljine atmosfere do višine 25 km so:
plini
prostorninski delež v %
dušik (N2)
78,08
kisik (O2)
20,95
argon (Ar)
0,93
skupaj
99,96
Poleg tega vsebuje atmosfera pline, katerih delež prostorsko in časovno niha: CO2, katerega delež zaradi gorenja fosilnih goriv v zadnjih desetletjih stalno narašča in je možen vzrok za spremembo podnebja, in vodno paro (te je v spodnjih plasteh atmosfere največ 4 %), ki je za vreme še posebej pomembno (zemeljsko sevanje, oblaki, padavine). Biološki procesi zelo vplivajo na današnjo sestavo atmosfere, ki omogoča življenje na Zemlji (brez ozonske luknje). Atmosfera ima pomembno vlogo tudi pri izravnavah temperaturnih razlik med ekvatorjem in polarnima območjema, zato je v stalnem gibanju (cirkulacija); v zmernih širinah se giblje zrak vzdolž izobar (geostrofski veter) in vidno odstopa od te smeri pri tleh le na območju planetarne mejne plasti. Pod tropopavzo so v vetrovnem strženu hitrosti vetra lahko nad nekaj 80 km/h.
Dostopnost