dušik (latinsko nitrogenium), simbol N, tri- in petvalentni kemijski element, vrstno število 7, atomska masa 14,0067; brezbarven, brez vonja in okusa, negorljiv, nereaktiven plin; 1772 ga je odkril C. W. Scheele; je nekoliko lažji od zraka, v vodi je še enkrat slabše topen kot kisik; tališče –210,5 °C, vrelišče –195,8 °C, v zraku ga je 75,5 utežnega odstotka; v vezani obliki ga večidel najdemo kot nitrat(V) (čilski soliter), pa tudi v živalskih in rastlinskih beljakovinah; v obliki amoniaka je sestavina atmosfere Jupitra, Saturna in drugih planetov. Tehnično pridobivajo dušik z utekočinjanjem zraka ali z gorenjem oglja in zraka, ker s tem odstranijo kisik; pridobivajo ga tudi iz generatorskega plina. Dušik je v prodaji v zelenih jeklenkah pri tlaku 200 bar. Zaradi nereaktivnosti ga uporabljajo kot zaščitni plin za snovi, ki so občutljive za kisik; pri kemijskih poskusih, za razredčevanje eksplozivnih plinov (npr. acetilen); v tekoči obliki kot hladilno sredstvo. Velikega pomena so spojine dušika: amoniak in njegovi derivati, amonijev klorid (amonijev ion), nitrati(V) (solitri, gnojila), dušikova(V) kislina, dušikova(III) kislina, nitrospojine (razstreliva), cianovodikova kislina (cianidi), hidrazin, hidroksilamin, smejalni plin, tudi organske spojine kot anilin, amini, amidi, alkaloidi, azospojine, aminokisline, sulfonamidi. Za analize snovi rastlinskega izvora in gnojil pri določanju dušika največ uporabljajo Kjeldahlovo metodo, pri kateri organsko vezan dušik s segrevanjem v žveplovi(VI) kislini in s katalizatorji spremenijo v amonijev sulfat(VI) ter merijo njegovo količino. Za določanje dušika v gorivih uporabljajo Dumasovo metodo, pri kateri merijo količino dušika volumetrično v azotometru.
Dostopnost