zven, zvok, ki je mešanica čistih tonov – sinusnih (harmoničnih) zvočnih nihanj. Višino zvena določa frekvenca osnovnega tona, barvo zvena pa število in jakost njegovih celih mnogokratnikov (višji harmonski toni, alikvotni toni). Muzikalni ton je fizikalno gledano zven; med vnihavanjem instrumenta (takoj po začetku oddajanja zvoka) se spreminja jakost posameznih višjih harmonskih tonov, ki po delcu sekunde dosežejo svoje ravnovesno razmerje. Zato se spreminja barva zvena, ki ga oddaja zvočilo ob vnihavanju, in ta sprememba je značilna za razl. glasbila. Pri trobenti je vnihavanje zanimivo zaradi številnih resonančnih kanalov, ki oddajajo enega od harmonskih tonov in jih zrak polni z razl. hitrostjo. Osnovni ton, ki ima v zgledu na sliki frekvenco 340 Hz, se pojavi z zakasnitvijo 10 ms, za trenutek oslabi in nato naraste do svoje končne vrednosti. Tretji harmonski ton s frekvenco 1020 Hz narašča nekoliko počasneje, doseže vrhunec po 40 ms, nato pa zelo pade. Razmerje med jakostmi posameznih tonov se ustali približno po desetinki sekunde.
Dostopnost