slovaška književnost, po prvih začetkih v obdobjih humanizma, reformacije in baroka (predvsem religiozna besedila) se je z delom L. Štúra (1815–56) v slovaški književnosti uveljavil slovaški knjižni jezik. Evangeličanski licej v Bratislavi je pod njegovim vplivom postal središče romantičnih tokov in romantične narodne zavesti: Jozef Miloslav Hurban (1817–88), Ján Kalinčiak (1822–71), Michal Miloslav Hodža (1811–70), Andrej Sládkovič (1820–72). V tem obdobju se ohranja in ponovno oživlja ljudsko pesništvo. Najpomembnejša realistična pisca sta Svetozár Hurban–Vajanský (1847–1916) in P. Hviezdoslav, poleg njiju tudi M. Kukučín, ki se je v svojem obsežnem proznem delu skušal navezovati na sodobno češko in rusko književnost. Predstavnika socialnokritične smeri sta Jozef Gregor-Tajovský (1874–1940) in Timrava (pravo ime Božena Slančíková, 1867–1951). V liriki so od konca stoletja prevladovali individualistični tokovi, npr. pri Janku Jesenskýjem (1874–1945), Ivanu Kraskem (1876–1958), utemeljitelju slovaške moderne; ta je pri Emilu Boleslavu Lukaču (1900–79) dobila mdr. svojski katoliški izraz. Nadrealizem je v s svojimi deli uvedel Rudolf Fabry (1915–82). Roman je nadaljeval z obravnavanjem problemov kmečkega življenja. Nesamostojnost, v kateri se je znašla slovaška književnost po 1945, so sčasoma presegli novi nadarjeni pisci: Štefan Žáry (*1918), Pavel Bunčák (1915–2000), Dominik Tatarka (1913–89), Peter Karvaš (1920–99) in Miroslav Válek (1927–91). Ob priznanih starejših avtorjih so uveljavili svobodnejšo govorico; L. Mňačko je odšel v izgnanstvo. Vodilni uradno priznani književnik je bil Laco Novomeský (1904–76). Po političnih spremembah in ločitvi Slovaške od čeških dežel tudi novo ovrednotenje literarnega ustvarjanja.
Dostopnost