radijska astronomija, veja astronomije, ki preučuje radijsko sevanje iz vesolja po smeri, jakosti in frekvencah (slučajno odkril ameriški radijski inženir K. Jansky 1931 v Holmdelu, NJ). Radijska astronomija se je razvila po drugi svetovni vojni v enega najpomembnejših virov astronomskih podatkov. Ozračje Zemlje namreč prepušča poleg vidne svetlobe (optično okno) tudi elektromagnetne valove, dolge od 1 mm do 20 m (frekvence 300 GHz–15 MHz, tj. radijsko okno); opazovanja (radijski daljnogled) so neodvisna od oblačnosti, mogoča so podnevi in ponoči. Radijska astronomija daje tudi podatke, ki optično niso dosegljivi, ker radijsko valovanje pride skozi medzvezdno snov in je mogoče zaznati vesoljska telesa, ki ležijo zelo daleč (npr. zunaj Galaksije) ali pa so zelo šibka. Iz leg radijskih virov so astronomi dobili pomembne podatke o zgradbi naše Galaksije. Iz splošnega radijskega sevanja dolžine od 10 cm do 15 m (kozmični šum), ki je najmočnejše na območjih, bogatih z zvezdami (središče Galaksije), izstopajo posamezni majhni predeli (odkritih ok. 2000) z močnejšim ali zelo močnim sevanjem (radijski viri, radijske zvezde). Sonce seva poleg toplotnega tudi netoplotno sevanje iz dejavnih delov Sonca. Tudi od Jupitra in Saturna prihaja radijsko sevanje. Številne emisijske meglice (območja ioniziranega vodika) so toplotni radijski viri v območju decimetrskih valov (npr. Orionova meglica), medtem ko izhaja močno sinhrotronsko sevanje iz ostankov supernov (npr. Rakovica, Kasiopeja A). Spiralne galaksije (npr. Andromedina galaksija) sevajo podobno kakor naša Galaksija; nepravilne galaksije so večinoma šibki viri, eliptične pa sploh ne sevajo v radijskem območju. Močni radijski viri so kvazarji, radijske galaksije in pulzarji.
Dostopnost