japonska umetnost, razen prazgodovinskega obdobja je bila pod močnim vplivom kitajske umetnosti, od nje je dobivala nove spodbude. Vpliv je postal opazen s prevzemom kitajske kulture v sredini 6. st.
Stavbarstvo Spomeniki iz predbudističnega obdobja niso ohranjeni. Kot gradbeni material Japonci uporabljajo večinoma les zaradi njegove odpornosti pri potresih. Predvsem pri kultnih stavbah ima pomembno vlogo oblika strehe. Gradijo poševne strehe s širokim kapom, ker varujejo pred močnim dežjem in soncem. Najpomembnejše oblike streh so: dvokapna streha, čopasta streha in streha v obliki piramide na kvadratni podlagi. Za stare šintoistične templje so značilni prekrižani čelni škarniki. Pri budističnih stavbah zasledimo dva- do šestkratno ogrodje in bogato okrašene strehe. Lepoto japonskih streh poudarja polkrožna opeka, gladke črte na robovih z zakrivljenim sklepom. Najbolj umetniško oblikovane so strehe templjev v mestu Nikkō, kjer je tudi zelo viden kitajski vpliv. Preprostejše strehe imajo kmečki domovi, v vsaki pokrajini drugačne, krite s slamo.
Slikarstvo Tudi tu je opazen kitajski vpliv. Slikajo na papir in svilo, stenske slike so redke. Uporabljajo predvsem akvarelne barve. Slike so na trdi podlagi (stenski zaslon, drsna vrata, pahljače) ali na skrolih, slikah zvitkih (kakemono, makimono). Najstarejše upodobitve so budistične kultne slike. Slikarstvo, imenovano jamato-e, je prineslo razcvet posvetnega slikarstva, ki se je začelo ok. 1000 in je ostalo vplivno vse do 13. st. Po 14. st. se je spet okrepil kitajski vpliv. Pionirji slikarstva sumi – slikanje s črnim kitajskim tušem (iz obdobja dinastije Sung na Kitajskem) – so bili zen menihi. Med njimi sta bila velika mojstra Sesshu in Nakao Soami. Šola kano iz 15. st. je poimenovana po slikarju Kanu Masanobu, ki je prvi učil novi slog slikanja, predvsem krajine. V 16. st. je tradicionalni slog slikanja nazadoval, vladali so vojaški vladarji, ki so si bogato krasili notranjost palač. Pod vplivom umetnika Koetsuja se je razvila šola dekorativnega sloga, imenovanega koecu. Ta slog se je razvijal še v 19. st. kot šola korin. V 18. st. ustanovljena šola marujama – imenovana po umetniku M. Okyu – je uvedla realistično slikarstvo; priljubljena v Kjotu in Osaki. Žanrsko slikarstvo in šola ukijoe (‘slikarstvo minljivega življenja’) sta se uveljavila predvsem v barvnem lesorezu (18.–19. st.). Najprej so bile grafike črno-bele, uporabljene za ilustracije knjig; v drugi polovici 18. st. je Harunobu začel uporabljati več barv; lesoreze odlikujejo izredna subtilnost, privlačnost in popularnost; motivi: igralci kabuki, kurtizane, lepotice, lepi portreti žena. Mojstri tega obdobja so poleg Harunobuja še T. Kiyonaga, K. Utamaro, Sharaku. Od lesorezcev iz prve polovice 19. st. sta v Evropi najbolj znana Hokusai in Hiroshige. Po 1868 je postalo zgled evropsko slikarstvo; kmalu so se vrnili k svojemu izročilu. Z ustanovitvijo državne slikarske akademije v Tokiu 1907 je uspela povezava starega z novim. Znana predstavnika t. i. smeri nihonga sta Hashimoto Gaho (1843–1908) in Yokoyama Taikan (1868–1958). Kot slikarji v evropskem slogu (joga) so pomembni Kuroda Seiki (1866–1928), Asai Chu (1856–1907), Fujishima Takeyi (1867–1943) in Higashiyama Kai (1908–99).
Plastika V neolitiku so bili na Japonskem že znani lončarski izdelki in majhne glinene figure, ki so nastale v džomonski kulturi. 4.–5. st. je sledila hanivska kultura, katere lončarski izdelki so bili iz žgane gline, predvsem grobna plastika, nameščena ob velikih gomilah umrlih. V 6. st. so z uvedbo budizma opustili izdelovanje hanivskih figur. V klasičnem obdobju japonskega budizma so nastale izredno dragocene mojstrovine religioznih skulptur, portretnih likov vladarjev, menihov, vojaških fevdalnih gospodov, pesnikov idr. V 8. st. se je razvilo umetniško rezljanje mask gigaku, 11.–12. st. so nastale maske bugaku. V 15. st. je umetnost rezljanja dosegla razcvet v maskah no. Material: glina, les, suhi lak, bron in druge kovine. Najpogosteje upodobljena božanstva so: Buda, bodhisatve, demoni in šintoistična božanstva, ki kažejo poseben slog. Ob koncu 16. st. se je razvila drobna plastika (necuke) in dosegla razcvet 17.–19. st.
Uporabna umetnost Lak: Japonci so od Kitajcev prevzeli tehniko umetnosti v laku; dobili so tudi drevo lak in ga zasadili v svoji deželi. Osnovni material izdelkov v laku sta les ciprese in lak istoimenskega drevesa. Tehnika pripravljanja laka je izredno zapletena in dolgotrajna; potrebni so še dodatni okrasni materiali. Japonci so razvili umetnost v laku do višje stopnje kot Kitajci.
Keramika Ta umetnost je na Japonskem med najstarejšimi. Najprej so mojstri keramiki predstavljali posebni sloj prebivalstva, ker so izdelovali predmete le v religiozne namene in za fevdalno gospodo, po nasvetih šolane aristokracije. Keramična obrt se je na Japonskem razvijala avtohtono, vidni so tudi vplivi Kitajske in Koreje. Po pohodu vladarja Tojotomija Hidejošija v Korejo so prišli prvi korejski keramiki in ustanovili delavnice po vsej Japonski. Zlata doba japonske keramike je nastopila v kamakurskem obdobju. Blizu mesta Seto je nastalo veliko keramično središče. V 15. st. sta zen budizem in čajni kult pripomogla, da so začeli izdelovati dragocene čajne skodelice. Korejski mojstri so tudi prvi začeli izdelovati porcelan, blizu vasi Arita, imenovan tudi imari. V 19. st. se je izdelava keramike in porcelana razvijala v industrijsko smer in za izvoz, toda izdelki za domačo porabo so izdelani na tradicionalen način. Dragocen porcelan delajo v Okochiju in Mikochiju. – Kovinski izdelki so bili v najstarejši dobi bronasti, iz Kitajske. Na začetku našega štetja so Japonci že izdelovali bronaste meče in helebarde za obredne namene; v 4./5. st. so zelo razvili tehniko kovinskih izdelkov in raznovrstnost izdelkov (oklep, meč, krona). Predvsem japonski meč je izreden umetniški izdelek, prav tako ščitek pri meču (cuba) in držaj.
Dostopnost