bidermajer (nemško Biedermeier), prvotno satirična označitev, nastala iz imen Biedermann in Bummelmaier, filistrskih likov pri V. von Schefflu, ki prikazujeta dobrodušna malomeščana; L. Eichrodt ju je ironično povezal v pesmih Bidermajersko pesniško veselje (Biedermaiers Liederlust, 1850). Pozneje: označitev za predmarčno dobo (1815–48). Naposled je dobila umetnostnozgodovinska slogovna opredelitev pozitiven predznak. Manj se kaže v arhitekturi in kiparstvu. Notranja arhitektura v bidermajru: svetli, prijazni prostori, črtasti ali cvetlični vzorci na tapetah, zavesah, tapetniškem blagu. Pohištvo iz češnjevega, brezovega ali mahagonijevega lesa; uporabne, lahkotne oblike in odlična obrtniška izdelava. Nikakršnih okrasnih oblik: struktura lesa ima polno veljavo; zelo kakovostno izdelani uporabni predmeti (srebrnina, porcelan). Slikarstvo: zasanjane, nepatetične teme, naslikane pristno in pogosto s humorjem. Glavni mojstri: L. Richter (Dresden), F. Krüger (Berlin), F. G. Waldmüller (Dunaj) in C. Spitzweg (München). Literarnozgodovinsko označuje bidermajer nepolitično, konservativno meščansko književnost, predstavniki mdr. F. Grillparzer, A. Stifter, N. Lenau, E. Mörike, A. von Droste-Hülshoff v dobi Metternichovega absolutizma – poudarjeni sta poduhovljenost in topla harmonija, pogosto pomešana z melanholijo in resignacijo (»svetobolje«), hkrati nastaja tudi politično angažirana književnost skupine Mlada Nemčija.
Dostopnost