barok [portugalsko barocco, ‘biser nepravilne oblike’], slog likovne umetnosti, književnosti in glasbe od konca 16. st. do druge polovice 18. st.; prvotno pojem z negativnim pomenom, označitev za vse, kar je proti pravilom, brezoblično, proti dobremu okusu; šele od 19. st. poimenuje umetniški slog, ki je kot zadnji evropski univerzalni umetniški slog posegel na vsa področja življenja in jih s svojimi izraznimi sredstvi – mogočnost, dinamika, strast in patos – ustrezno oblikoval. Bil je (vendar ne samo) uradni slog protireformacije oz. rekatolizacije. Ok. 1590 se je po izzvenevanju manierizma znova močneje navezoval na renesanso, katere umirjeno skladnost je stopnjeval do dinamične razgibanosti. Nastal je v Italiji in se v številnih različicah (npr. rimski in francoski barok) hitro razširil po vsej Evropi.
Likovna umetnost in arhitektura Ustvarjalni ideal so celostne umetnine, v katerih ni jasnih razmejitev med arhitekturo, kiparstvom in slikarstvom. V slikarstvu nastopi iluzionizem, ki zavaja oko z navidezno plastičnimi prvinami. Tudi pri arhitekturi povečujejo učinek razgibanosti navidezni (naslikani) arhitekturni členi. Plastike ne izstopajo kot samosvoje umetnine, ampak se vključujejo v celoto, pogosto jih dopolnjujejo slikarije (npr. draperije). Barok je favoriziral asimetrične detajle, okrogline, stopnjevane proporce, v prostor posegajoče geste in presenetljive perspektive. V stavbarstvu se je razmahnila gradbena dejavnost, ko so si posvetni in cerkveni mogočniki prizadevali z veličastnimi dvorci, samostani in cerkvami poudariti svojo absolutistično oblast. Vodilni mojstri so v Rimu G. L. Bernini in Borromini, v Franciji F. Mansart, L. Levau in J. Hardouin-Mansart, v nemških deželah družina Dientzenhofer, B. Neumann, M. D. Pöppelmann in bratje Asam, v avstrijskih deželah J. B. Fischer von Erlach, J. L. von Hildebrandt in J. Prandtauer, v Sloveniji pa so poleg italijanskih stavbarjev (npr. A. Pozzo, C. Martinuzzi, F. Ferrata) pomembni domačina G. Maček, L. Prager in priseljenec J. N. Fuchs. Poseben razcvet je v baroku doživel urbanizem, ki je segal od urejanja posameznih trgov (Trg sv. Petra v Rimu, trg Vendôme v Parizu) do celovitih mestnih zasnov (npr. Kassel, Palmanova). V slikarstvu, katerega pogoste teme so alegorija, večkrat v povezavi antičnih tem ali figur s krščanskimi moralnimi predstavami, in posvetna ali religiozna apoteoza, je M. da Caravaggio z že skoraj naturalističnim slogom in s poudarjeno svetlobo in senco presegel manierizem in ustvaril temelje baročnega slikarstva, enako kot so to storili slikarji iz družine Carracci z idealiziranjem človeške figure. Vodilni flamski mojstri so P. P. Rubens, A. van Dyck, nizozemski Rembrandt, J. Vermeer, v Španiji D. Velázquez, B. E. Murillo, v Franciji N. Poussin in Claude Lorrain, v avstrijskih deželah I. Günther, F. A. Maulbertsch in M. J. Schmidt, ta je, poleg V. J. Metzingerja, F. Berganta, A. Cebeja in družine Strauss deloval tudi na Slovenskem. Pri plastiki prevladujejo prvine, ki posegajo v prostor, izražajo viharno gibanje in afekt, občutek za snovne vrednote, ter preračunani svetlobni učinki in premagovanje težnosti. Vodilni pobudnik je bil G. L. Bernini, proti koncu 17. st. je postala Francija vodilna predvsem v posvetnem kiparstvu (vladarski spomeniki, portretna poprsja, programi skulptur za opremo dvorcev in vrtov). V južnonemških deželah sta delovala E. Q. Asam in H. Gerhard, v severnonemških deželah A. Schlüter in B. Permoser, ki je poleg I. Güntherja in M. Zürna pomemben tudi za avstrijske dežele. V Sloveniji so ustvarjali F. Robba, L. Mislej in Ph. J. Straub.
Glasba Baročno imenujemo v Evropi glasbo, ki je nastajala v obdobju 1570–80 in 1730–40, torej od zatona francosko-flamske glasbe oz. renesanse pa do začetka predklasicizma. Ob začetku baročne glasbe izstopata dve mesti: Benetke, kjer je A. Willaert še pred A. in G. Gabrielijem razvijal večzborje in hkrati postavil temelj za osamosvojitev instrumentalne glasbe ter zvočno in oblikovno členjenje (concerto grosso), in Firence, kjer je Camerata Fiorentina ob poskusu, da bi oživila (neznano) grško antično glasbo, odkrila monodijo, kar je privedlo do nastanka opere. Baročno glasbo sta soustvarjala tudi iz Benetk izhajajoči način koncertiranja – dve druga proti drugi postavljeni zvočni skupini – ali pa iz Firenc prihajajoči samospev z instrumentalno spremljavo; z vsem tem so neposredno povezane tudi vse preostale prvine (mdr. generalbas, durovska-molovska harmonija, instrumentacija, zvrsti, npr. opera, oratorij in kantata, oblike, npr. recitativ in arija). Na vseh teh prvinah se je izoblikovala v glasbi dotlej neznana, do ekstaze razbohotena izrazna težnja, značilna za barok zgodnjega obdobja. Hkrati s tem novim slogom, imenovanim seconda pratica, je prvič v glasbeni zgodovini živel tudi tradicionalistični slog, ki je kot prima pratica obstajal predvsem v cerkveni glasbi. Ta delitev povsem velja samo za Italijo, kjer se je nova glasba ok. 1600 izoblikovala najbolj dosledno in dala številne pomembne skladatelje, kot so J. Peri, G. Caccini, C. Monteverdi, C. Gesualdo, L. Marenzio, G. Frescobaldi, G. Carissimi, F. Cavalli, A. Cesti, A. Caldara, D. Scarlatti, N. Porpora, A. Corelli in A. Vivaldi. V Franciji je imela Académie de Poésie et de Musique ok. 1570 enake namere kot Camerata Fiorentina, vendar je ostala njena glasba bolj umirjena in je že zgodaj vzpostavila v primerjavi z italijanskimi deli dokaj racionalen slog v operi in baletu (od J.-B. Lullyja do J.-Ph. Rameauja) in tudi v instrumentalni glasbi. Nemčija je sicer sprejela italijanske pobude, vendar jih je s starejšo polifono tehniko, ki je obstajala predvsem na S in se je konec baroka še enkrat razmahnila pri J. S. Bachu, povezala v slog, ki je združeval novo in staro umetnost (H. Schütz, J. J. Froberger, J. Pachelbel, D. Buxtehude, A. Krieger, H. Albert, H. I. F. von Biber, J. A. Hasse, G. F. Händel, J. J. Fux).
Dostopnost