judovska književnost, zajema obdobje več kot treh tisočletij, od najstarejših drobcev Stare zaveze (Deborina pesem, 2. tl. pr. n. š.) do zdaj. Jezik Stare zaveze je pretežno hebrejski (semitski jeziki); ker je hebrejski jezik v pogovoru vedno bolj spodrivala aramejščina, so bila besedila prevedena v aramejščino (Targum). V Kumranu odkriti komentar Habakuka priča o izvorno bogatejšem sestavu besedila; to je bilo skrčeno po sinodi v Jamniji (90 n. š. v redakciji masoretov). Iz komentarjev k Tori (Mišna) in poznejših dopolnil je nastal Talmud. Zaradi selitev Judov tudi do najbolj oddaljenih delov rimskega cesarstva se judovska književnost ni mogla izogniti krščanskim in arabskim vplivom. Tako je v Španiji cvetela judovska sholastika (Gabirol, M. Maimonides, Gersonides), v j. Franciji mistika kabale s posebno vejo hasidizma. Literaturo, ki sodi na področje religioznega prava (verski zakonik), je mdr. sestavljalo na deset tisoč odgovorov rabinov na raznovrstna tovrstna vprašanja in je našla svojo vrhunsko izpolnitev v zakonskih kodeksih Maimonidesa in rabija Jozefa Kara (†1575). Pregon španskih Judov 1492 je dal nizozemski judovski književnosti novo pobudo (B. de Spinoza). Tudi Judje, pregnani v 14./15. st. proti v. Evropi, so ustvarili bogato književnost v jidišu: vzgojne spise, ljudske igre purim, basni. Po osamosvojitvi je judovski književnosti grozilo, da se bo izgubila v književnosti gostiteljskih narodov; to pa sta preprečila Ben Jehuda (1858–1922), ki je v začetku 19. st. z oblikovanjem moderne hebrejščine ter sodobnega knjižnega in pogovornega jezika spet obudil hebrejsko književnost, in na novo ustanovljena hebrejska država.
Dostopnost