posteljica [latinsko], placenta, organ, ki med nosečnostjo (po začetni preskrbi zarodka prek rumenjakovega voda in sokov maternične sluznice) iz materine krvi fetusu po popkovnici dovaja kisik in hranilne snovi ter odvaja plodove presnovke. Posteljica nastane iz fetalnega dela, tj. razvejenih resic (horion), in iz materinega dela, decidue. Nastane kmalu potem, ko se oplojeno jajčece vgnezdi s pomočjo encima, ki delno razgradi maternično sluznico. Ob koncu nosečnosti je posteljica skoraj okrogel, ploščat, gobast organ premera 15–20 cm, debeline 2–3 cm in tehta približno 500–600 g. Na plodovi strani izstopa iz gladke stene posteljice popkovnica; proti maternici obrnjena stran posteljice z razvejenimi horionovimi resicami je rdeča, hrapava in razdeljena na 15–30 režnjev (kotiledonov). Krvne žile resic ločijo od žilja decidue, ki ponekod sega med drevesaste kotiledone, le tanke membrane. Skoznje poteka izmenjava snovi med materjo in plodom. Skozi posteljico lahko prehajajo v plod skoraj vsi strupi (tudi alkohol, nikotin in večina zdravil), pa tudi bakterije in virusi, ki krožijo v materini krvi (npr. rdečke, sifilis, toksoplazmoza). Prilagajanje telesa na nosečnost uravnavajo številni hormoni, ki nastajajo v posteljici: ženski in moški spolni hormoni, hormon rumenega telesca (humani gonadotropin) ter hormon skorje nadledvične žleze in hormon hipofize sorodne snovi (nosečnost). Po porodu se posteljica odlušči od maternice in izloči.
Kratek pregled: posteljica Zgradba posteljice je bila vse do novejšega časa neznanka. Predstave o njej so temeljile bolj na predvidevanjih kot na eksaktnih opazovanjih. Danes vemo, da je posteljica ali placenta mehak, s krvjo bogat »začasen organ«, ki uravnava izmenjavo snovi med materjo in plodom. Nastane s spojitvijo tkiva matere in ploda. Najprej nastane fetalni del v obliki horionove plošče. Ta se s tankimi resicami zajeda v maternično sluznico. Plodov in materin krvni obtok sta v posteljici tesno povezana. Hranilne snovi, kisik in hormoni iz materine krvi prehajajo v plodovo, v nasprotni smeri pa se izločajo presnovki. Pri tem krvne žile matere in ploda niso neposredno povezane. Izmenjava snovi poteka skozi steno žile po načelu izenačevanja koncentracij. Človeško posteljico uvrščamo med posteljice z resicami. S kisikom bogata kri matere priteka iz spiralnih arterij v intervilozni prostor, kjer obliva horionove resice plodovega krvnega obtoka, ter se kot venska, v kateri je malo kisika, vrača po venah maternice. Izrabljena plodova kri teče k posteljici po dveh popkovnih arterijah (a. umbilicales). V žilah resic se snovi izmenjajo in obogatena kri teče k plodu po popkovni veni (v. umbilicalis). Približno 20 do 30 minut po porodu se s poporodnimi popadki iztisne še posteljica. Površina zunanje strani je nagubana in prekrita s krvnimi strdki. Notranja stran je gladka, pod površjem so vidne razvejene žile. Z razvojem posteljice, ki omogoča od zunanjih dejavnikov neodvisen zgoden razvoj potomstva, se višji sesalci uvrščajo v najuspešnejšo skupino vretenčarjev. Omogoča jim bivanje na vseh zemljepisnih območjih zemlje in ustvarja vrste, ki lahko živijo v zraku, na zemlji, pod njo ali samo v vodi. Med njimi so največja živa bitja, npr. vosasti kit, pa tudi pritlikave vrste (nekateri žužkojedi). Po raznolikosti se z njimi ne more meriti noben drug razred vretenčarjev. Avtor Milan Klima
Dostopnost