• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Turčija (uradno ime Türkiye Cumhuriyeti, Republika Turčija), država v jz. Aziji in jv. Evropi, na S jo zamejuje Črno morje, na Z Egejsko morje, na J Sredozemsko morje; obsega Anatolijo v Aziji in vzhodno Trakijo v Evropi, evropski in azijski del povezujejo Marmarsko morje ter ožini Bospor in Dardanele.

časovni pas srednjeevropski čas + 1 ura, poletni čas
površina 774.815 km2, S–J 660 km, V–Z 1570 km
prebivalstvo 64,4 mln., 83 preb./km2, letna rast 1,2 %, življenjska doba 72 let
glavno mesto Ankara, 3,2 mln. preb., 850–1000 m nad morjem, ob južnem obrobju Pontskega gorovja, ob reki Ankara v srednji Anatoliji
upravna razdelitev 74 provinc, z generalnim guvernerjem (valijem) na čelu (imenuje ga vlada)
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovna članica), OIC, Svet Evrope, OECD, NATO, OVSE
uradni jezik turški; kurdski jezik in jeziki manjšin kot pogovorni jeziki
denarna enota lira (oznaka TLR)


Naravne razmere
Osrednji del Turčije je Anatolija, pokrajina z nagubanim gorovjem, njena robna gorovja so visoka do 3000 m. Gorat svet je bil oblikovan v terciarju z alpidsko orogenezo, zanj so še zdaj značilni pogosti potresi. Osrednji del Anatolije je uleknina brez odtoka (ok. 900–1100 m nad morjem) s številnimi slanimi jezeri (jezero Tuz) in ugaslimi vulkani; na S jo od Črnega morja ločuje Pontsko gorovje, na J pa od Sredozemskega morja gorovje Taurus. Planota je lažje dostopna z z. strani, kjer se Zahodnoanatolsko hribovje polagoma spušča proti obalam Egejskega morja, povezavo pa omogočajo rečne doline z rodovitnimi ravnicami. Na V se Pontsko gorovje in Taurus združita v Armensko (Vzhodnoanatolsko) višavje z mogočnimi vulkani, med njimi je najvišji, 5137 m visoki Ararat. Jz. od Ararata je v višavju slano Vansko jezero (3713 km2), ki je zaradi izhlapevanja čedalje bolj slano. Evropska v. Trakija je valovita ravnina z nižjimi gorskimi hrbti. Pomembnejše reke, ki tečejo v gorskem svetu v globokih dolinah, so Kızılırmak, Yeşilırmak, Sakarya, Menderes in v Kurdistanu zgornji tok Evfrata in Tigrisa. V splošnem je za večino rek značilno veliko sezonsko nihanje stanja vode. Podnebje je v primorju sredozemsko, z vročimi in suhimi poletji ter milimi, vlažnimi zimami. Letna količina padavin v primorju je 700–2500 mm, najbolj namočen je zunanji rob Pontskega gorovja nad Črnim morjem. Notranjost Anatolije ima celinsko podnebje z velikim temperaturnim nihanjem. V Ankari nihajo temperature med 23 °C (avgust) in –1 °C (januar). Srednji in vzhodni del planote je zelo sušen in ima samo 200–400 mm padavin. Podnebju je prilagojeno rastje. V namočenih gorstvih uspeva gorski gozd (večinoma iglavci, na V Pontskega gorovja listnat gozd), na Z in v primorju pod Taurusom prevladujeta grmičevje in makija. V srednji Anatoliji prevladuje stepa, na zelo sušnih območjih na V pa polpuščava s posameznimi šopi trave in trnastim grmičevjem. Ob jezeru Kuş (Ptičje jezero), j. od Marmarskega morja, je narodni park.

Prebivalstvo
85 % prebivalcev je Turkov; največja manjšina so Kurdi, večidel živijo na JV države. Druge pomembne manjšine so: Arabci, Čerkezi, Armenci, Gruzinci, Grki in Bolgari. Več kot 2 mln. Turkov živi v tujini, večinoma kot zdomci v industrijskih državah z. Evrope, od sredine 70. let se vračajo zaradi naraščanja brezposelnosti in nestrpnosti do tujcev v nekaterih evropskih državah. Najgosteje so naseljena območja na Z, tam so velike mestne aglomeracije (Istanbul, İzmir, Bursa), in primorje (Zonguldak, Samsun, Trabzon, Hatay); redkeje notranjost in v. del države. Glavno mesto Ankara je sorazmerno osamljeno v notranjosti, z redko naseljeno okolico. Hitra urbanizacija po 1945 je povečala delež mestnega prebivalstva v državi na več kot 60 % (1950 24 %); v aglomeraciji Istanbula živi petina vsega prebivalstva Turčije. Več kot 98 % turških prebivalcev je muslimanov, pretežno sunitov (Kurdi so večinoma šafiiti); islam pa v Turčiji ni več državna vera. Krščanska manjšina se deli na različne veroizpovedi (monofiziti, pravoslavni, katoliki, protestanti, gregorijanci). Manjša verska skupnost so tudi judje.
V turškem šolskem sistemu od sredine 70. let izvajajo reforme: petletno osnovno šolo (šolska obveznost med 7. in 12. letom) bo zamenjala obvezna osemletna šola. Zaradi obsežnih akcij opismenjevanja je delež nepismenih v povprečju manjši od 20 % (1975 36 %), vendar je na JV države delež nepismenih še vedno visok (do 70 %). Izboljšalo se je tudi visokošolsko izobraževanje, v državi je 29 univerz. V obdobju močnega islamskega fundamentalizma ob koncu 80. let se je povečalo tudi število islamskih verskih šol.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1982 (nazadnje spremenjena 1995) je Turčija parlamentarna republika. Parlament, velika narodna skupščina, v kateri je 550, za pet let izvoljenih poslancev, izvoli predsednika države (za sedem let, ponovna izvolitev ni možna). Predsednik imenuje ministrskega predsednika (iz večinske stranke) in na predlog ministrskega predsednika tudi vlado. Čeprav je zdaj razveljavljen zakon, ki je prepovedoval rabo kurdskega jezika, je kurdščina v javnem življenju še vedno zelo omejena. Prepovedana so tudi separatistična gibanja in s tem Kurdska delavska stranka, ki se zavzema za neodvisno kurdsko državo na JV države. Pravosodje je organizirano po švicarskem (civilno pravo), italijanskem in nemškem zgledu (kazensko, trgovinsko pravo). Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Od sredine 80. let Turčija postopno uvaja sodobno tržno gospodarstvo z zniževanjem državnih subvencij, odpravljanjem uvoznih omejitev, s tujimi vlaganji in lastninjenjem državne industrije. Velik pomen ima še vedno kmetijstvo, saj zaposluje več kot 50 % vseh zaposlenih. Sistematično povečujejo kmetijske namakalne površine z obsežnimi načrti zajezitvenih jezer (predvsem na Evfratu in Tigrisu). Večina njivskih površin je namenjena pridelovanju žit (pšenica, ječmen, koruza, rž, oves in riž). Zaradi enoletnega kolobarjenja pri pridelovanju žit je velik del njivskih površin neizkoriščen v prahi. Drugi pomembnejši kmetijski pridelki so sladkorna pesa, krompir, tobak, bombaž, zelenjava, agrumi, sadje in vinska trta (predvsem za pridobivanje rozin); pomembno je tudi pridobivanje oliv, smokev, čajevca in lešnikov (Turčija je vodilna v svetu). Živinoreja (ovce, koze, govedo) je večidel ekstenzivna, ponekod je pretirana paša povzročila večjo škodo zaradi erozije. Približno četrtino površine pokrivajo gozdovi (cedre, borovci, topoli), te delno izkoriščajo za lesno industrijo. Velike so možnosti ribolova (Turčija ima več kot 8000 km obal), ki pa so le delno izkoriščene; poglavitno ribolovno območje je Črno morje.
Turčija ima precej rudnega bogastva, vendar številna nahajališča še niso raziskana. Država je najpomembnejša dobaviteljica stive na svetovnem trgu. V rudarstvu so pomembni krom, barit, železo, baker, svinec, cink, živo srebro, antimon, mangan in žveplo; kopljejo črni in rjavi premog ter črpajo manjše količine nafte. Industrija je zgoščena predvsem na z. obali (območje Istanbula in Marmarskega morja, egejsko primorje), nekaterih območjih j. obale in v aglomeraciji Ankare. Tradicionalno pomembni panogi sta tekstilna in živilska industrija s predelavo domačih kmetijskih pridelkov; pomembni so tudi železarstvo, jeklarstvo, aluminijeva, kemijska, gradbena (cement), strojna in elektroindustrija, montaža motornih vozil, ladjedelništvo in rafinerije nafte. Za številna podeželska gospodinjstva je ob kmetijstvu pomemben vir dohodka tradicionalna domača obrt (izdelovanje preprog).
Od začetka 80. let izvoz industrijskih izdelkov hitro narašča: okoli četrtino vrednosti celotnega izvoza prinašajo tekstilni, usnjeni izdelki in oblačila; pomemben je izvoz izdelkov jeklarske, železarske in strojne industrije; tradicionalno vlogo v izvozu imajo tudi kmetijski pridelki.
Hitra motorizacija od 70. let naprej je pospešila graditev cestnega prometnega omrežja (ok. 75 % cest je asfaltiranih); sicer gosto železniško omrežje je zastarelo, zato ga postopoma modernizirajo (mdr. elektrifikacija železniških prog). Pomembno vlogo v prometu imajo obale in pomorski promet (velika pristanišča so Istanbul, İzmir, Mersin, Samsun, Trabzon). Največji mednarodni letališči sta v Istanbulu in Ankari; v začetku 80. let je zelo napredoval turizem – turistično pomembna letališča so İzmir, Antalya in Dalaman. Turistično najbolj privlačna območja so Marmarsko morje z Istanbulom, egejska obala z zaledjem (arheološka izkopavanja) in sredozemska obala v okolici Antalye.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 160,3 mlr. USD, 2490 USD na prebivalca
delež po panogah (2000) kmetijstvo 14 %, industrija 29 %, storitvene dejavnosti 57 %
uvoz (2001, ocena) 39,7 mlr. USD
izvoz (2001) 33,8 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 118,8 mlr. USD


Zgodovina
Zgodovina do konca prve svetovne vojne je v geslu turško cesarstvo.
Z mirovno pogodbo v Sèvresu (1920) je Turčija po prvi svetovni vojni izgubila otoke v Egejskem morju, Armenijo, Sirijo, Mezopotamijo, Palestino, Arabijo in Trakijo. İzmir so priključili Grčiji, Turčiji je ostala le Anatolija z morskimi ožinami in Istanbulom. Pogodbi, Grkom in zavezniškim silam so se uprli nacionalno zavedni Turki pod vodstvom Mustafe Kemala paše (Atatürk), pregnali Grke iz Male Azije in dosegli, da so z mirovno pogodbo v Lozani (1923) priznali Turčijo v zdajšnjih mejah (vrnili so jim v. Trakijo do Marice, İzmir, otoka Imbros in Tenedos ter z. Armenijo). 1922 so odpravili sultanat, 1924 kalifat. Pod vodstvom Kemala paše (predsednik republike 1923–38) so razglasili republiko in modernizirali državo z reformami po evropskem zgledu. 1934 so pristopili k balkanskemu sporazumu z Jugoslavijo, Grčijo in Romunijo. Po sodelovanju z ZSSR (pogodba o morskih ožinah v Montreuxu, 1936) in sporazumu z Iranom, Irakom in Afganistanom (1937) so 1939 podpisali zavezniški sporazum z Veliko Britanijo in Francijo, a so ostali v drugi svetovni vojni nevtralni do 23.2.1945 (napoved vojne Nemčiji). 1946 so se zaostrili odnosi z ZSSR zaradi Dardanel. Gospodarska in vojaška pomoč ZDA. Nezadovoljstvo z vlado Adnana Menderesa (1950–60) – zavrnil je gospodarski etatizem, a ni mogel ustaviti visoke inflacije; 1960 vojaški udar; vodil ga je general C. Gürsel. Po 1955 so se zaradi ciprskega vprašanja večkrat poslabšali odnosi z Grčijo; 1974 je turška vojska zasedla s. polovico Cipra; 1975 ustanovljena Turška republika Severni Ciper (mednarodno ni priznana). V 70. letih zaostritev političnih nasprotij med levimi in desnimi ekstremisti med vladavino predsednika vlade S. Demirela in B. Eçevita; 1980 znova državni udar, vojska je razpustila parlament. Predsednik države je postal general K. Evren, v militaristični državi pa so bile kršene temeljne človekove pravice. Na parlamentarnih volitvah 1983 je zmagala Domovinska stranka T. Özala; 1989 ga je velika narodna skupščina imenovala za predsednika države. 1991 je bil Demirel sedmič izvoljen za ministrskega predsednika; po smrti predsednika Özala (1993) je postal predsednik države, nekdanja ministrica za gospodarstvo Tansu Çiller pa ministrska predsednica. Junija 1997 jo je zamenjal M. Yılmaz, ki ga je po izglasovani nezaupnici zamenjal Bülent Ecevit in položaj ohranil tudi na volitvah aprila 1999. Severozahod Turčije sta 1999 prizadela huda potresa, istega leta so aretirali vodjo kurdske stranke PKK Abdulaha Oçlana. Maja 2000 je predsednik države postal nekdanji predsednik Ahmed Neçdet Sezer, sledila je finančna kriza. Avgusta 2002 so na kurdskih območjih omilili ali odpravili izredno stanje. Na volitvah 2002 je zmagala Stranka pravice in razvoja, ki je izšla iz 1998 prepovedanih islamističnih strank. Ker so voditelju Reçepu Tayyipu Erdoganu prepovedali kandidiranje, je premier postal Abdulah Gül. Ustavne volitve so omogočile nadomestne volitve in Erdogan je postal najprej poslanec, februarja 2003 pa tudi premier. Novembra 2003 več terorističnih napadov v Istanbulu, Turčija pa ni dovolila uporabe turškega ozemlja za napad na Irak. Ob zadnji širitvi Evropske unije 2004 je zahtevala začetek pogajanj za članstvo.

Umetnost: turška glasba, turška književnost, turška umetnost.

Sorodna gesla: Anatolija | Ankara | Ararat | Atatürk | Bližnji vzhod | Bursa | Demirel, Süleyman | Eçevit, Bülent | Istanbul | İzmir | Kurdi | Özal, Turgut | polmesec | Pontsko gorovje | sandžak | stiva | Taurus | Trakija | Turki | turška glasba | turška književnost | turška umetnost | turški jezik | turško cesarstvo | Tuz | Vansko jezero | Yılmaz, Mesut


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek