katoliška Cerkev (rimskokatoliška Cerkev), največja strnjena verska skupnost krščanstva (ok. 860 mln. vernikov, predvsem v Evropi in Južni Ameriki). Katoliška Cerkev ima lastno cerkveno ustavo (pravno ureditev), točno določen, sistematično urejen nauk (hierarhija resnic) ter delno splošno razširjene, delno krajevno določene oblike in navade v bogoslužju (liturgija, maša). Pri duhovnih nalogah razlikuje t. i. upravljanje božjih sredstev milosti (duhovniki, zakrament), širjenje nauka (učiteljstvo, misijon) in duhovno vodstvo vernikov (pastirska služba). Prvenstveni nosilci služb so škofi; vrhovno nadzorno oblast ter najvišjo sodno in učiteljsko oblast ima v konklavah izvoljeni papež (s sedežem v Rimu; Rim je tudi središče papeške države; v mednarodnih odnosih kot Sveti sedež; Vatikan) skupaj z zborom škofov. – Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus in jo vodi Sveti Duh, obstaja v katoliški Cerkvi; je vidni del večje, nevidne Cerkve (božje kraljestvo), ki zajema tudi duše umrlih (v nebesih in vicah) in je njeno bistvo edinost v Kristusovem skrivnostnem telesu (corpus Christi mysticum). Po katoliškem razumevanju je katoliška Cerkev po svojem bistvu ena, sveta, vesoljna (katoliška) in apostolska, tj. izhaja od apostolov, ki jih je poklical in postavil Kristus. Sprejem v katoliško Cerkev je mogoč s krstom; po cerkvenem nauku izstop ni mogoč. – Organizacijsko se katoliška Cerkev deli na župnije, dekanije, škofije in cerkvene pokrajine; posebno mesto imajo še moške in ženske redovne družbe.
Zgodovina Razvoj katoliške Cerkev je v določeni meri potekal nepretrgano od prvotne Cerkve do danes. Za opredeljevanje nauka (dogma) na dosedanjih 21 vesoljnih koncilih in v papeških enciklikah so bili plodni spopadi z vedno novimi odkloni v nauku (herezija). Če zanemarimo številne ločine, je do 11. st. obstajala le ena Cerkev; teološke razlike in nasprotovanje papeževemu prvenstvu so 1054 privedli do dokončne ločitve med latinsko (katoliško) in grško (pravoslavno) vzhodno Cerkvijo (razkol), v reformaciji pa do nastanka protestantizma. Protireformacija in prizadevanja za ponovno združitev, še posebej v sedanjem času (ekumensko gibanje), razcepljenosti niso mogla odpraviti.
Katoliška Cerkev v Sloveniji Slovenija je dobila samostojno cerkveno pokrajino – metropolijo – 22.11.1968, škofovsko konferenco v okviru jugoslovanske junija 1983, povsem samostojno pa 19.2.1993. Katoliška Cerkev v Sloveniji je razdeljena na ljubljansko nadškofijo, mariborsko-lavantinsko škofijo in koprsko škofijo, 66 dekanatov, 791 župnij z nekaj več kot 1000 duhovniki, v okviru slovenskih meja pa deluje 13 ženskih in 12 moških redov. Politiko Cerkve formalno določa Slovenska škofovska konferenca (šest članov). Konferenco sestavljajo škofi, ki službujejo v Sloveniji, predseduje pa ji ljubljanski nadškof in metropolit F. Rode (1997 zamenjal A. Šuštarja).
Dostopnost