fašizem [italijansko fascio, ‘butara iz šibja’ (fasces)], nacionalistično gibanje; v Italiji začetnik B. Mussolini (1919); 1921 se je oblikovalo kot Fašistična nacionalna stranka (PNF) in je 1922 po pohodu na Rim (kvadrumviri) prevzelo oblast. S propagando in terorjem so bili demokratske stranke in delavsko gibanje zatrti (1924 umor socialističnega poslanca G. Matteottija). Fašizem je uvedel oblast, ki je vplivala na vsa področja življenja; monarhija je sicer ostala, a je bila politično povsem brez moči. Duce (Vodja) je vladal avtoritarno, poleg njega fašistični veliki svet, vojski enakovredna strankarska milica (črnosrajčniki); mladina je imela predvojaško vzgojo v organizaciji Balilla; organizacije delavcev (stanovske in poklicne korporacije) po zgledu sindikatov. Parole in cilji fašizma so bili deloma socialni in revolucionarni, deloma konservativni in reakcionarni (stanovska država, gospostvo elite, vsemogočnost države, enostrankarska država, obstoj vodje). Značilna je bila nestrpnost do »tujerodcev« v državi (Slovenci, Hrvati, Nemci); značilne so bile tudi osvajalne težnje v okviru zunanje politike. Po razrešitvi in zaprtju Mussolinija je maršal P. Badoglio sestavil nov kabinet brez članov fašistične stranke in razpustil stranko (25./26.7.1943). – Italijanski fašizem je bil zgled za podobna gibanja v Nemčiji, Avstriji, Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, Romuniji, Jugoslaviji, na Slovaškem, v Belgiji (avstrofašizem, falanga, nacizem), ki kažejo na strukturne probleme Evrope v obdobju med obema vojnama (antimodernizem, protikapitalizem, antisocializem, kriza parlamentarnodemokratičnih sistemov vladanja, ideološko razgreti srednji sloj). Ponovna oživitev fašističnih teženj v t. i. neofašizmu.
Dostopnost