ruska Cerkev, del pravoslavne Cerkve. Rusi so pod Vladimirjem I. Svjatoslavičem dokončno sprejeli bizantinsko krščanstvo, Kijev pa je 1037 postal metropolitov sedež (na začetku ga je navadno zasedel Grk). Starocerkvenoslovanski jezik je kot liturgični jezik že zelo zgodaj začel delovati kot vez med ozemeljsko ločenimi kneževinami, posebej med mongolsko vladavino. Že od začetka je pomembno vlogo v razvoju religioznega življenja imelo rusko meništvo, ki je sledilo asketskim idealom v. krščanstva. 1328 je cerkveno središče postala Moskva, 1448 je ruska Cerkev postala avtokefalna, 1589 je bil ustanovljen patriarhat. Zaradi reform patriarha Nikona so se 1654 od ruske Cerkve odcepili staroverci, Peter Veliki pa je 1721 odpravil patriarhat in uvedel kolegijsko oblast svetega sinoda, ki jo je kot vrhovni prokurator nadzoroval laik; tako se je ruska Cerkev tesno povezala z državo. 1917 je bil znova vzpostavljen patriarhat. 1918 ločitev med Cerkvijo in državo; ruska Cerkev je izgubila vso posvetno posest, boljševistična vlada pa jo je preganjala. 1929 ji je bila zagotovljena svoboda opravljanja bogoslužja, vendar jo je zadela prepoved verouka in socialnega delovanja. Bila je pod nadzorom države. Po drugi svetovni vojni se je pod patriarhoma Aleksejem I. in Nikodimom odprla za ekumenska prizadevanja (od 1961 članica Ekumenskega sveta Cerkva). – Zakonski osnutek o svobodi prepričanja, predložen v času perestrojke in sprejet 1.10.1990, verskim organizacijam priznava status pravne osebe ter jim dovoljuje širjenje njihovega prepričanja in zasebni verouk.
Dostopnost