slovenska glasba, na ozemlju današnje Slovenije so ohranjeni verjetno najstarejši dokazi, povezani z glasbo. To je 45.000 let stara piščal iz votle kosti mladega medveda, 1995 najdena v idrijski jami Divje babe. Vaška situla iz 6. st. n. š. kaže na enem izmed prizorov igranje na trstenke. Ohranjeni so tudi številni spomeniki iz rimske dobe, povezani z glasbenimi instrumenti. Med njimi je posebno znan Orfejev spomenik na Ptuju. – O najstarejši glasbeni kulturi Slovencev ne vemo veliko več, kot da so poznali petje in pesem. S pokristjanjevanjem (začelo se je v 8. st.) so Slovenci prišli v stik z zahodnokrščansko kulturo in latinskim koralom. Iz 10. st. se je med srednjeveškimi kodeksi ohranilo tudi več glasbenih rokopisov, pa tudi veliko nepopolnih srednjeveških glasbenih kodeksov. To gradivo obsega več sto celih ali nepopolnih folijev, pripadajočih ok. 120 nekdaj popolnim glasbenim kodeksom. V samostanskih in župnijskih šolah so skrbeli za učenje enoglasnega korala in pozneje tudi liturgičnega večglasja. 10.–15. st. je nastala ob petju Kyrie eleisona srednjeveška cerkvena ljudska pesem z napevom. Ob cerkveni glasbi je živela tudi posvetna glasba potujočih muzikov (igrcev), plemiških minnesängerjev in vagantov. Med najbolj znanimi sta bila Ulrich von Liechtenstein (v 13. st.), ki je pesnil tudi v slovenščini, in Oswald von Wolkenstein (prva polovica 15. st.). Iz popotnih dnevnikov tajnika oglejskega patriarha Paola Santonina, ki je bil 1485–87 s škofom na vizitaciji po slovenskih deželah, sklepamo, da je bila raven glasbenega življenja tako v Cerkvi kot zunaj nje na ravni sočasne zahodnoevropske glasbe. Številni spomeniki cerkvene likovne umetnosti v srednjem veku kažejo na številnih upodobljenih glasbenih motivih podobno bogat instrumentarij kot drugje na evropskem Z. Ker tu ni bilo večjih središč, dvorov, katedral in velikih mest, so bile razmere za glasbeno delo manj ugodne, zato več glasbenikov slovenskega rodu v tujini. Tako je bil Ljubljančan Franciscus de Pavonibus notar in škofov organist v Dubrovniku (1481). Na Dunaju je Ljubljančan J. Slatkonja od 1498 vodil dvorno kapelo Maksimilijana I. in postal dunajski škof, Balthasar Praspergius iz Mozirja je predaval na univerzi v Baslu; 1501 je objavil svojo razpravo Clarissima plane atque choralis musicae interpretatio. – Neugodne razmere (turški vpadi, naravne nesreče, pritiski fevdalcev, kmečki upori) so v 15. st. neugodno vplivali na kulturo, čeprav je Ljubljana 1461 postala sedež škofije. Tako kaže začetek 16. st. splošno nazadovanje, vendar pa se je z začetkom protestantizma povečala skrb za enoglasno cerkveno pesem in polifone obdelave korala. P. Trubar je 1567 izdal prvo slovensko pesmarico Eni psalmi; doživela je več ponatisov. V Ljubljani so na stanovski šoli delovali poleg domačih tudi nemški kantorji kot Wolfgang Striccius; svojo zbirko Neue teutsche Lieder (1588) je datiral v Ljubljani. Viri dokazujejo stike naših protestantskih plemiških družin z italijanskimi skladatelji. Najpomembnejši skladatelji slovenskega rodu pa so še vedno delovali na tujem: Jacobus Gallus, Jurij Prenner, Danijel Laghkner. Med njimi je v ospredju J. Gallus, skladatelj motetov (Opus musicum I–IV, 1586, 1587, 1590), madrigalov (Harmoniae morales, 1589, 1590; Moralia, 1596) in maš (Selectiores quaedam missae, 1580), ki velja za enega vodilnih evropskih skladateljev druge polovice 16. st. ob Palestrini in Orlandu di Lassu. S protireformacijo je iz Italije prišel tudi večji vpliv italijanske renesančne glasbe; to kaže ohranjeni Inventarium librorum musicalium ecclesiae cathedralis labacensis iz 1620, ki ga je dal sestaviti škof T. Hren in v katerem so poleg cerkvenih skladb tudi posvetne. Prevladujejo sodobni italijanski skladatelji (med njimi G. Caccini s svojo opero Evridika). Hkrati se je začel na naših tleh uveljavljati zgodnji barok, predvsem na Primorskem, kar kažejo dela pomembnega italijanskega skladatelja Gabriela Pulitija, ki je deloval v Trstu in Kopru, Martina Naimona v Trstu ali Mattea Melisse v Gorici. Tako sta delovala tudi ljubljanska stolna kapela in jezuitsko gledališče. Med skladatelji slovenskega rodu, ki so delovali v tujini, se kažejo baročne značilnosti že pri kapelniku nadškofa v Mainzu, Gabrijelu Plavcu (Flosculus vernalis, 1622). Organist koroških deželnih stanov Izak Poš je večkrat popravljal orgle v Sloveniji in v Ljubljani datiral svojo zbirko Musicalische Ehrtenfreudt, pomembno kot predhodnico baročne variacijske suite. V jezuitskem gledališču je ustvarjala vrsta glasbenikov, ki so pisali glasbe za jezuitske šolske igre. 1645–47 in 1656–58 je deloval v ljubljanskem jezuitskem kolegiju J. K. Dolar, ki se je preselil v Passau in nato na Dunaj. S svojimi mašami, instrumentalnimi sonatami in baleti predstavlja najizrazitejšo skladateljsko osebnost slovenskega rodu v baroku. Italijanski zgledi so spodbudili ustanovitev ljubljanske Academiae philharmonicorum (1701); z njo je povezano delo vrste skladateljev, katerih dela poznamo samo po imenih. To so: Janez Jurij Hočevar, Marijan Čadež, Mihael Omersa, Jurij Blatnik, Janez Gašpar Gošel, Janez Krstnik Polc, Andrej Siberau. Osrednja osebnost akademije je bil Janez Bertold Höffer, avtor več oratorijev. Oratorije je pisal tudi M. Omerza. Ustanovitev akademije – prve v srednjeevropskem prostoru – so omogočile ugodnejše splošne, družbene in umetnostne razmere. Delo akademije je bilo omejeno na zasebno muziciranje ter cerkveno in javno nastopanje. Ob tem v Ljubljani tudi nastopi italijanskih opernih družb. Že za 1660 je izpričana »una comedia italiana in musica« – 1732 so v Ljubljani izvedli opero Il Tamerlano domačina G. C. Bonomija. Več je podatkov o opernih predstavah od 40. let naprej, ko se je opera seria začela umikati operi buffi. V 70. letih vedno več gostovanj nemških opernih družb. Pod vplivom razsvetljenstva in teženj po operi v slovenskem jeziku je 1780 nastala opera BelinJ. F. Zupana. Ohranil pa se je le libreto F. A. Deva, natisnjen v Pisanicah. Z glasbo k Linhartovi komediji Matiček se ženi je J. K. Novak vnesel tudi k nam prvine zgodnjega klasicizma. V ta slog uvrščamo še skladatelje A. Ivančiča ali Zoisovega sorodnika Franca Pollinija, ki je svojo glasbeno pot nadaljeval v Milanu. Pri nas so se uveljavili številni tuji skladatelji: F. J. B. Dussik, J. Beneš, A. Höller, L. F. Schwerdt, G. Mašek idr. Pomembno organizacijsko dejanje je bila ustanovitev Filharmonične družbe (Philharmonische Gesellschaft) 1794; to je bila najstarejša glasbena združba v habsburški monarhiji. S svojim delom je pripomogla k uveljavitvi glasbenega klasicizma pri nas. V nepretrgani dejavnosti (do 1919) je uveljavila Ljubljano kot pomembno glasbeno mesto, kamor so hodili gostovat vidni tuji umetniki, orkestri in komorne skupine. Za njen razcvet sta bila v drugi polovici 19. st. zaslužna glasbena ravnatelja Čeh Anton Nedvěd (1858–1883) in Dunajčan Josef Zöhrer (1883–1912). V glasbenem ustvarjanju je nastala v prvi polovici 19. st. vrzel. Deloma so jo zapolnili tujci, nekateri domači glasbeniki pa so se skušali uveljaviti na tujem. Značilen zgled je Jurij Mihevec s svojim delovanjem na Dunaju in v Parizu. Nacionalna gibanja (zajelo je tudi Slovenijo) so po 1848 zahtevala dostopno in preprosto glasbo. Uveljavljala naj bi težnje po nacionalni zavesti in služila političnim zahtevam po »zedinjeni Sloveniji«. V tem duhu sta delovala Jurij Flajšman in Miroslav Vilhar, Kamilo Mašek pa je s svojimi samospevi na besedila F. Prešerna že dvignil raven tedanje slovenske glasbe podobno kot Josip Tomaževec. Med cerkvenimi skladatelji tistega časa je treba omeniti Blaža Potočnika in Gregorja Riharja. V ta prvi krog se uvrščata še Alojzij Ipavec in D. Jenko, avtor prve slovenske himne Naprej, ki je večino življenja živel in deloval v Beogradu. Po utrditvi nacionalnega gibanja in ustanovitvi Glasbene Matice (1872) je začela nastajati glasba, ki se je bližala tedanjim evropskim slogovnim tokovom. Najvidnejši predstavniki naslednjega obdobja so B. Ipavec, F. Gerbič in Anton Foerster. Prvi je pomemben kot avtor samospevov, drugi kot vsestranski glasbenik, ki se je zavzel za ustanovitev slovenske opere, tretji pa je ob svojem obsežnem opusu posvetne glasbe uveljavljal tudi načela cecilijanskega gibanja. Ustanovil je orglarsko šolo in začel izdajati revijo Cerkveni glasbenik. Nastajala so tudi že večja dela, kot so operete (Tičnik, Gorenjski slavček) in opere (Teharski plemiči, Urh, grof Celjski, Nabor, Kres). Ob njih je delovala vrsta skladateljev samoukov, ki so pisali večinoma zbore in samospeve ter z njimi prebujali narodno zavest (G. Ipavec, Josip Kocijančič, Avgust Armin Leban, Hrabroslav Volarič, Anton Hajdrih). Obdobje čitalništva je poskrbelo za osnovno glasbeno literaturo za vedno številnejše pevske zbore; ti so bili podlaga glasbene kulture na Slovenskem. Ustanovitev profesionalne opere 1892 in Slovenske filharmonije 1908 sta spodbudili nastanek opernih in simfoničnih del. Med opernimi skladatelji sta se na začetku stoletja uveljavila R. Savin (Friderik Širca), ki je v svojih operah (Lepa Vida) uporabljal simfonični princip s pomensko motiviko, in V. Parma. Prvi slovenski balet (Možiček), izvrstne samospeve na nemška besedila in opero Princesa Vrtoglavka so delo J. Ipavca, ki ga je slovenska glasba dolga desetletja po krivici pozabljala. Samospev je dvignil na raven, primerljivo z evropsko, na Dunaju šolani A. Lajovic, ob njem pa se je kot zborovski skladatelj uveljavil E. Adamič. Zasluge za hiter razvoj slovenske glasbe pred prvo vojno je imel skladatelj Gojmir Krek kot urednik revije Novi akordi (1901–1914). Ob začetku prve svetovne vojne se je začel uveljavljati M. Kogoj, Schrekerjev učenec na Dunaju in občudovalec A. Schönberga, ki je dosegel svoj vrh z opero Črne maske (1929). Ob Kogoju je vnesel prvine novih glasbenih tokov v svoje klavirske skladbe v Pragi šolani pianist in skladatelj J. Ravnik. 20. leta pomenijo zastoj v rasti slovenske glasbe. Z delom je morala nehati stara Filharmonična družba, tako da je Glasbena matica z M. Hubadom in Lajovcem prevzela vodilno vlogo na glasbenem področju. O glasbi so pisali Lajovic, Kogoj in S. Vurnik; zlasti ta je z vso ostrino opozarjal na krizne razmere. 1927 se je s študija v Pragi vrnil S. Osterc in postal profesor na ljubljanskem konservatoriju (ustanovljen 1919). Kmalu je postal tudi osrednja skladateljska osebnost, ki je zbirala okrog sebe učence in privržence. S svojimi zvezami in mednarodno dejavnostjo pri SIMC (član odbora) je slovensko glasbo prvikrat v večji meri uveljavil v tujini. V 30. letih so se s prihodom generacije, rojene ok. 1900, razmere začele izboljševati. Skladatelji K. Pahor, M. Bravničar, L. M. Škerjanc, D. Švara, S. Koporc, B. Arnič, V. Ukmar, M. Kozina, P. Šivic, M. Lipovšek idr. so na vseh glasbenih področjih (od opernega do simfoničnega in komornega) kazali tudi v tujini pridobljena znanja in spoznanja. Ustanovitev Ljubljanske filharmonije (1935) je vsaj deloma zapolnila vrzel simfonični glasbi. Najpomembnejša glasbena ustanova pa je bila poleg konservatorija (1939 je prerasel v Glasbeno akademijo) ljubljanska opera. Od 1925 jo je uspešno vodil skladatelj in dirigent M. Polič. V cerkveni glasbi sta bili osrednji osebnosti S. Premrl in M. Tomc. S svojim delom sta segla tudi v posvetno glasbo. Premrl je od 1908 urejal revijo Cerkveni glasbenik; med vojnama so izhajale še glasbene revije Pevec (1921–38), Zbori (1925–34) in Nova muzika (1928–29). 1934 je bil ustanovljen Glasbeno narodopisni institut, vodil ga je F. Marolt. Druga svetovna vojna je ta razmah ustavila, potrebe narodnoosvobodilnega gibanja so narekovale skladbe, dostopne množicam. Tem potrebam so se uklonili tudi pred vojno radikalni modernisti, ki so odšli v partizane. Na osvobojenem ozemlju so nastajali šole, zbori (znameniti Partizanski invalidski pevski zbor) in pihalne godbe; zanje so pisali skladatelji B. Adamič, Filip Bernard, brata Cvetko, Radovan Gobec, M. Kozina, Janez Kuhar, Anton Lavrin, Sveto Marolt, K. Pahor, Maks Pirnik, Rado Simoniti, P. Šivic, Franc Šturm, D. Žebre idr. Po 1945 je z naslonitvijo na Sovjetsko zvezo za kratek čas tudi pri nas prevladal t. i. socialistični realizem. Šele v zvezi z glasbo v 50. letih lahko znova govorimo o zanimanju za ekspresionizem, neoklasicizem, atonalnost in dodekafonijo. Zelo se je povečala mreža glasbenih ustanov. Ponovno so bili ustanovljeni Slovenska filharmonija (1947), opera v Mariboru ter simfonični orkester RTV Slovenija, začele so se različne glasbene prireditve (Poletni festival v Ljubljani), razširila se je ljudsko-prosvetna dejavnost, poleg tega pa so nastajali vedno nova pevska društva in glasbene šole. Po vojni so uspešno nadaljevali predvojno delo skladatelji L. M. Škerjanc, M. Bravničar, M. Kozina, M. Lipovšek, P. Šivic in B. Arnič idr. Mlajši rod je bil bolj razpet med tradicijo in moderno. Med njimi so U. Krek, Z. Ciglič, P. Ramovš, Aleksander Lajovic, Vladimir Lovec, P. Merkù, J. Matičič in D. Škerl. Ko so se ponovno začele odpirati meje, je novi skladateljski rod spet lahko obiskoval tuja glasbena središča in študiral v tujini. Pri tem ima poseben pomen generacija, ki se je po študentskem Klubu komponistov 1961 organizirala v skupino Pro musica viva. V njej so bili D. Božič, Kruno Cipci, J. Jež, L. Lebič, I. Petrić, A. Srebotnjak, M. Stibilj in I. Štuhec. Skupina je uveljavljala nova umetniška stremljenja in skrbela za izdajo svojih del. Pota članov skupine so se zaradi različnosti kmalu razšla. Izjemno vlogo pri izvajanju domačih in tujih sodobnih del je imel 1963 ustanovljeni Ansambel Slavka Osterca, ki ga je vodil I. Petrić. Z njim je nastopal po vsej Jugoslaviji in tujini in na vseh pomembnejših festivalih sodobne glasbe (Zagrebški bienale, Varšavska jesen, Festival sodobne komorne glasbe v Radencih). Pomemben sopotnik skupine in ansambla je bil zadnji Osterčev učenec P. Ramovš, izredno plodovit skladatelj, odprt za najnovejše smeri, ki se je iz neoklasicizma vedno bolj usmerjal v atonalnost, dodekafonijo in serialno glasbo. Obdobje 60. in 70. let lahko označimo kot plodno in ustvarjalno. Poleg omenjenih skladateljev so posegli v slovensko glasbeno življenje še S. Vremšak, P. Mihelčič, Janez Gregorc in Marijan Gabrijelčič. Posebno mesto ima V. Globokar, ki živi večinoma v tujini. Tam velja za enega najizrazitejših sodobnih ustvarjalcev. Izrazna paleta omenjenih skladateljev je široka, nekateri več pozornosti namenjajo vokalnim, drugi instrumentalnim formam, vsi pa iščejo v skladu s svojimi možnostmi, sposobnostmi in znanjem. Za njimi je bil daljši premor. Sredi 80. let pa so se spet pojavili številni skladatelji, kot so Maks Strmčnik, Alojz Ajdič, Jani Golob, Ljubo Rančigaj, Uroš Rojko, Brina Jež-Brezavšček, Bor Turel, Aldo Kumar, Tomaž Svete, Marko Mihevc, Andrej Misson, Urška Pompe, Jerca Oblak, Larisa Vrhunc, Dušan Bavdek, Črt Sojar-Voglar, če omenimo le nekatere. Z začetkom Slovenskih glasbenih dnevov (1986; prvi poskus 1974) je slovenska glasba dobila prireditev, ki posveča pozornost vsem vejam glasbe, ustvarjalnosti, poustvarjalnosti, pa tudi znanosti.
Dostopnost