celuloza, glavna sestavina vseh rastlinskih tkiv in vlaken in najbolj razširjena organska snov na Zemlji. Spada v skupino polisaharidov s kemijsko formulo (C6H10O5)n. Polimerizacijsko število (n) se med posameznimi snovmi zelo razlikuje: bombaž do 14.000, lan (platno) ok. 3000, konoplja 2200, lesna celuloza 1000, celulozna vlaknina 500–1000 in umetno obdelana celuloza (npr. umetna svila in viskoza) 250–500. Celuloza je bela snov, ki se topi le v posebnih topilih, npr. v Schweizerjevem reagentu (raztopina bakrovega hidroksida v koncentriranem amoniaku oz. tetraaminbakrov(II) hidroksid), do n = 500 pa tudi v 10-odstotnem natrijevem lugu. S kuhanjem z močnimi kislinami se celuloza spremeni v glukozo. Vata, filtrirni papir in celulozna vlaknina so zelo očiščena celuloza. V naravi je celuloza najpogostejša organska spojina, saj so iz celuloze stene večine rastlinskih celic. Les vsebuje pribl. 45 % celuloze, 30 % hemiceluloze (kompleksni polisaharidi) in 20 % lignina. Razlikujemo tri načine izločevanja celuloze iz lesa: hidrogensulfitni postopek, ki sta ga neodvisno odkrila Tilghman 1866 in A. Mitscherlich 1874, natrijev in sulfatni postopek, z njimi pridobljeno celulozo pa delimo na hidrogensulfitno celulozo, natrijevo celulozo in sulfatno celulozo. Pri vseh postopkih sesekani les dolgo kuhajo pri visokem tlaku, nato je potrebno še razvlaknjevanje, izpiranje, beljenje in sušenje. Celuloza se uporablja predvsem za proizvodnjo papirja, tekstila, acetilne celuloze, celuloida, kolodija, nitroceluloze, celuloznih lakov, razstreliva.
Dostopnost