humor [latinsko, ‘vlaga, sok’], po antičnih predstavah mešanica življenjskih sokov, ki določa človekovo razpoloženje; od 18. st. naprej označitev za distancirano, dobrohotno, sproščeno in vedro opazovanje tudi temnih plati življenja (v nasprotju z ironijo, s satiro, šalo in trpko komičnostjo); prvi pogoj za samokritiko in samopotrjevanje. V književnosti pogost v realističnih obdobjih, mdr. pri Shakespearu, Cervantesu, Rabelaisu in v humorističnem romanu 18. st. (Sterne, Fielding, Jean Paul). V 20. st. sta se pojavila črni humor, ki zavrača spravljiv ton in je pogosto ciničen, satiričen (npr. kot sredstvo političnega kabareta), in zagrobni humor, npr. v Hudičevem slovarju (The Devil's Dictionary, 1911) A. G. Biercea ali v popularnih šansonih G. Kreislerja.

Sorodna gesla: Bierce, Ambrose Gwinnett | humoreska | ironija | komedija | komika | Kreisler, Georg | satira | šala


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek