portugalska književnost, prvi literarni izraz galicijsko-portugalskega območja so ljudski cantigas, ki so jih od konca 12. st. zapisovali v cancionerih; z neodvisnostjo portugalske kraljevine se je predvsem na dvoru Alfonza III. in njegovega sina Dinisa (1278–1325) razcvetela dvorna ljubezenska lirika, v kateri so se oblike in teme trubadurjev stapljale z ljudskimi pesmimi; proza se je razvijala od 14. st. naprej v viteškem romanu, ki se je razširil v španski književnosti (Roman o Amadisu), ter v zgodovinopisju, predvsem pri Fernãu Lopesu (od ok. 1384 do ok. 1459); portugalsko književnost 15./16. st. sta zaznamovala italijanska renesansa in humanizem, sem spada bukolska poezija B. Ribeira in Cristóvãa Falcãa (1518–57) ter italianizirana lirika F. de Sáa de Mirande; G. Vicente je ustvaril portugalsko dramo; 16. st. se zrcali v kronikah Joãa de Barrosa (1496–1570) in D. Goesa ter v potopisih Fernãa Mendesa Pinta (1510–83); vrh renesančne portugalske književnosti pomeni narodni ep Luzijada (1572) L. V. de Camõesa; pripovedna proza 16. st. je dosegla vrh v pastirskem romanu Diana (1558) J. de Montemayorja. 17. st. je pod vplivom španske književnosti, ki jo zaznamuje L. de Góngora y Argote (Španija je bila pod Filipom II. 1580–1640 povezana s Portugalsko); najpomembnejši prozaisti: Francisco Rodrigues Lobo (1580–1622), jezuit A. Vieira (1608–97), Francisco M. de Melo (1608–66). Na 18. st. sta odločilno vplivala francosko razsvetljenstvo in klasicizem: lirika Filinto Elísio (1734–1819) in M. M. B. du Bocage ter satirik Nicolau Tolentino de Almeida (1740–1811). V obdobju romantike je portugalska književnost doživela ponovni razcvet z deli J. Garretta in A. Herculana de Carvalho e Araúje. Meščanski roman nravi C. Castela Branca in J. Dinisa ter lirika Joãa de Deusa Ramosa (1830–96) pomenita prehod k realizmu; ta je bil tesno povezan s šolo iz Coimbre (»generacija 1870«), ki je stremela k duhovnemu preporodu naroda in književnosti; sem sodita mdr. pesnik A. T. de Quental in romanopisec J. M. Eça de Queirós; António Duarte Gomez Leal (1848–1921), Cesário Verde (1855–86) in A. Nobre zastopajo liriko; E. de Castro je z zbirko pesmi Nežnosti (Oaristos, 1890) uvedel simbolizem, ki zaznamuje liriko C. Pessanhe; zunaj tega gibanja ostaja religiozno-filozofska poezija T. de Pascoaesa. Modernizem se je kristaliziral v skupini pesnikov okoli revije Orpheus (1915), h kateri so spadali M. de Sá-Carneiro, J. S. de A. Negreiros in predvsem F. A. N. Pessoa. V prvi polovici 20. st. so pomembni romanopisci R. Brandão, A. Ribeiro, J. Régio in J. M. F. de Castro. Predstavniki portugalskega neorealizma po drugi svetovni vojni so António Alves Redol (1911–69), F. Namora, M. Torga, Vergílio Ferreira (1916–96) in Carlos de Oliveira (1921–81); kot najpomembnejša sodobnejša lirika veljata poleg Torge še Daniel Mourão-Ferreira (1927–96) in Herberto Helder (*1930); med romanopisci so dosegli mednarodni ugled J. Saramago, J. C. Pires, António Lobo Antunes (*1942) in Almeida Faria (*1943), med dramatiki pa Bernardo Santareno (1924–80) in Luís de Sttau Monteiro (1926–93); k najpomembnejšim sodobnejšim pisateljicam štejemo A. Besso Luís, Olgo Gonçalves (*1929), Mario Velho da Costa (*1938) in Lídio Jorge (*1946).
Dostopnost