spoznavna teorija (gnozeologija, noetika, materialna logika, v angloameriški filozofiji epistemologija), znanstveno-filozofsko raziskovanje bistva, pogojev, obsega in meja resničnega spoznanja. Filozofija je že na začetku predpostavljala naravnanost razuma na resnico (spoznavnoteoretski realizem). Res je sicer, da so se do konca srednjega veka ohranile smeri, ki so zanikale možnost spoznanja od subjekta neodvisne resnice (sofistika, skepsa, nominalizem), vendar niso mogle omajati zaupanja v razum. Čutne prevare so delno zanemarili, ker je bila čutna izkušnja nasproti razumu nasploh razvrednotena (za Platona je bilo spoznavanje ponovno spominjanje duše na ideje, pri čemer so bile čutne stvari le začetna spodbuda), delno pa so menili, da jih bodo ob določenih pogojih lahko preprečili. Tudi v racionalizmu je bilo to pojmovanje značilno še za R. Descartesa in G. W. Leibniza. Na podlagi Lockovih in Humovih izhodišč, ki so poudarjala predvsem vlogo izkušnje kot izvora spoznanja nasproti razumu (empirizem), je I. Kant spoznavne sposobnosti kot takšne podvrgel temeljni analizi. Zanj je spoznanje možno le z vzajemnim delovanjem čutnosti in razuma; vsemu spoznanju je pogoj končni človekov um (transcendentalni idealizem). Od Kanta naprej se dvom v »objektivno«, tj. od človeka in njegovih spoznanjskih organov neodvisno resnico, ki je za naivne realiste nedvomna, ni več polegel. Delno je potlačil vsako ontološko problemsko zastavitev v filozofiji, dokler niso s kritičnim realizmom, fenomenologijo in zlasti s filozofijo eksistence (preseženje nasprotij med subjektom in objektom) prevladala nova spoznavnoteoretska izhodišča. Za utemeljevanje moderne znanosti z njenim pragmatičnim pojmom resnice ima spoznavna teorija le omejen pomen (teorija znanosti).
Dostopnost