Hetiti, indoevropsko ljudstvo, ki je ok. 2000 pr. n. š. vdrlo v v. Anatolijo. Po Stari zavezi izhaja oblika imena iz imena predhetitskih prebivalcev Hatijcev (Hetiti so njihov jezik imenovali hatilski, svojega lastnega pa nešilski). V 18. st. pr. n. š. je mestni knez Anita iz Kušare razrušil predhetitsko mesto Hatusa, med vladavino Labarne (ok. 1680–50) se je začelo oblikovati t. i. staro hetitsko kraljestvo, njegov naslednik z enakim imenom (ok. 1650–20) je prenesel glavno mesto v Hatušaš (akropola Boǧazkale) in se preimenoval v Hatušili (I.), vdrl v s. Sirijo in osvojil Alalah; Muršili I. (ok. 1620–1590) je osvojil Alep in 1595 začasno Babilon; to je povzročilo padec Hamurabijeve dinastije in naselitev Kasitov v Babilonu. Po hudih notranjih krizah in zunanjih nadlogah (Huriti) je v obdobju samodržca Telipinuja (ok. 1525–1500) sledila državna reforma. Omejila je absolutno kraljevo moč in dala pravico do odločanja tudi plemiški skupščini (panku) – sestavljali so jo veliki posestniki – hkrati pa je natančno določila nasledstvo na prestolu. V nasprotju s staroorientalskim Hamurabijevim zakonikom Telipinujeve zakone odlikuje bolj humano kazensko pravo. Hetitsko kraljestvo je imelo sedaj značilen pečat fevdalne države. Po desetletjih slabosti je Tudhalija II. (ok. 1460–40) ustanovil t. i. novo kraljestvo Hati; obstajalo je do 1200. Največje je bilo 1370–30 pod Šupiluliumom, ki je zavrnil Egipčane v Siriji in kmalu osvojil celotno kraljestvo Mitanov (priključitve v severni Siriji, ustanovitev vazalnih držav v južni Siriji). Njegov naslednik Muršili II. (ok. 1329–1300) je prodrl še naprej proti Z; Muvatali (ok. 1300–1277) se je bojeval predvsem proti Egipčanom (Ramzes II.) za njihovo sirsko posest; šele Hatušili III. (1275–50) je lahko 1270 sklenil mir z Egiptom. V 14./13. st. pr. n. š. so se Hetiti večkrat bojevali proti ljudem iz »Ahijave« (ahajsko-mikenski Grki ?), mdr. za »Milavato« (Milet ?). Ok. 1200 je hetitsko kraljestvo klonilo pred ljudstvi s SZ (predvsem Frigijci). Posamezne države, ostanki kraljestva, so se kot poznohetitsko kneževine ohranile v jv. Mali Aziji in s. Siriji do konca 8. st. pr. n. š. Kultura Hetitov ni enotna; indoevropske prvine se prepletajo z orientalskimi; to je posebej opazno v likovni umetnosti (keramike iz Alişar Hüyüka), gradbeništvu (izkopavanja v Boǧazköyu) in jeziku. Glavni vir za jezik (t. i. hetitsko-luvijski s številnimi predhetitskimi in predvsem akadsko-babilonskimi tujkami) je arhiv glinenih tablic iz mesta Hatušaš (hetitski jezik). Religija, kultura in književnost kažejo raznolike, predvsem babilonske in huritske (Gilgameš, bog neviht Tešub) in tudi staroanatolske vplive (Kupaba; Kibela); značilen strog ritual in sinkretični hetitski panteon (mdr. na skalnem reliefu iz Yazılıkaye). Poročila kraljev vsebujejo nastavke pravih zgodovinskih prikazov. Grki so Hetite pozabili, hetitski spomeniki v z. Mali Aziji (skalni relief vojščakov pri Karabelu) so veljali za egipčanske.
Dostopnost