1. Štajerska, zgodovinska dežela ob Muri in Dravi med Vzhodnimi Alpami, Savo in Sotlo; poseljena že v paleolitiku; ok. 1000 pr. n. š. so se na območje priselili Noriki, ok. 45 n. š. so Rimljani tam ustanovili provinco Norik; v 6. st. se je začelo priseljevanje Bavarcev in Slovencev; med vladavino Karla Velikega je bilo ozemlje priključeno k frankovski državi; konec frankovske oblasti ob prodoru Madžarov, obnovljena šele po 955; na ozemlju poznejše Štajerske so bile tri mejne grofije vojvodine Koroške: Karantanska, Podravska in Savinjska. 1035 se je Karantanska marka ločila od Koroške in se začela povezovati z grofijami ob zgornji Muri in Aniži; sredi 11. st. so oblast dobili Traungavci. Začeli so se imenovati štajerski krajišniki (po svojem gradu Steyr); z dedovanji po Eppensteincih (1122), Spanheimih (1147) in Formbachih (1158) so utrdili svojo oblast in jo razširili tudi nad Podravsko (ali Ptujsko) krajino; novo središče dežele je postalo Gradec, Otokar IV. pa je bil 1180 povzdignjen v štajerskega vojvodo. 1192–1246 so Traungavce nasledili Babenberžani, 1261–78 češki kralj Otokar II. Pšemisli. 1282 so Štajersko dobili Habsburžani in v njihovi lasti je s kratkimi presledki ostala do 1918; 1311 so priključili še Savinjsko krajino; enotnost dežele je v 14. in 15. st. ogrozil nastanek dežele celjskih grofov. Ko so izumrli (1456), je izginila. Štajerska se je s Kranjsko in Koroško vse bolj povezovala v Notranjo Avstrijo. Ob propadu Avstro-Ogrske (1918) je bila dežela po posredovanju slovenskih enot pod poveljstvom R. Maistra razdeljena med Avstrijo in Državo SHS skoraj natančno po tedanji slovensko-nemški etnični meji oz. po meji med mariborsko-lavantinsko škofijo in graško-sekavsko škofijo (saintgermainska mirovna pogodba). Zgornja Štajerska je postala avstrijska zvezna dežela, Spodnja Štajerska pa v jugoslovanski državi ni ohranila deželne avtonomije. Nacisti so 1941–45 obnovili Štajersko v zgodovinskih mejah.
Sorodna gesla: Babenberžani | celjski grofje | Gradec | Maister, Rudolf | mariborsko-lavantinska škofija | Norik | Notranja Avstrija | saintgermainska mirovna pogodba | slovenska zgodovina2. Štajerska, Steiermark [štájermark], avstrijska Štajerska, Zgornja Štajerska, zvezna dežela v Avstriji, na JV države, 16.388 km2, 1,2 mln. preb., glavno mesto Gradec. K Zgornji Štajerski spadata del Severnih apneniških Alp in del Centralnih Alp, razčlenjena je s podolžnimi dolinami Aniže, Mure, Murice. Srednja in Spodnja Štajerska segata v Centralne Alpe s štajerskim robnim hribovjem, nanj se proti V in J navezuje nižinski in gričevnat svet (Oststeirisches Hügelland). Spodnja Štajerska (med Dravo, spodnjo Muro, Sotlo in Savo) je po prvi svetovni vojni pripadla Sloveniji (oz. tedanji jugoslovanski kraljevini). Najgosteje so poseljene večje alpske doline. V gričevnatem svetu je razvito poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo, v alpskem svetu prevladuje gozd (nekdaj t. i. zelena marka), živinoreja predvsem v Centralnih Alpah. Najpomembnejše rude: železova (Erzberg pri Eisenerzu), magnezit (Triebenske Ture) in rjavi premog (Köflach); pomembna težka industrija ob Muri in Murici blizu Leobna, drugo industrijsko središče pri Gradcu (industrija vozil, lesnopredelovalna, papirna, kemijska in živilska industrija). Štajerska je turistična dežela, prevladujejo domači gosti, pribl. 9 mln. prenočitev na leto. Razdeljena je na 16 okrajev in mesto Gradec s samostojno upravo. Vzdolž meje s Slovenijo kot preostanek nekdanje slovenske poselitve še zdaj živi maloštevilna slovenska narodna manjšina.
Sorodna gesla: Admont | avstrijska vinorodna območja in vina | Bruck an der Mur | Eisenerz | Fohnsdorf | Gradec | Judenburg | Kapfenberg | Köflach | Leoben | Lipnica | Mürzzuschlag | narodna manjšina | Radgona | Semmering | Zeltweg3. Štajerska, Spodnja Štajerska, staro pokrajinsko ime za sv. Slovenijo, med razvodnico med Savo in Savinjo na Z, Savo na J, mejo s Hrvaško na V, Muro na SV in mejo z Avstrijo na S; na Z prevladujejo gorovja in hribovja ter vmesne doline in kotline, na V vinorodna gričevja; središče Maribor. Po drugi svetovni vojni so se starima industrijskima mestoma Maribor in Celje pridružila nova središča (mdr. Velenje, Hrastnik, Laško, Sevnica, Brežice idr.), Maribor je dobil univerzo in letališče; po osamosvojitvi Slovenije so se ob krizi tradicionalne kovinske in tekstilne industrije razvijale nekatere nove panoge, pospešeno so gradili mrežo avtocest, razmahnila sta se zdraviliški in zimski turizem.
Dostopnost