kobalt (latinsko cobaltum), simbol Co, največkrat dvo-, tudi trivalentni kemijski element, vrstno število 27, atomska masa 58,9332; soroden železu in niklju, bleščeča, zelo trda in žilava kovina; gostota 8,9 g/cm3, tališče 1495 °C, vrelišče 3000 °C; v naravi ga najdemo kot kobaltov sijajnik (CoAsS), smaltin (CoAs2–3) in linneit (Co4S4), v rudah skupaj z nikljem in bakrom; je v sledovih v tleh in rastlinah. Najpomembnejša ležišča so v Kongu Kinšasi, Zambiji, Saškem rudogorju, Kanadi. Kobalt ima feromagnetne lastnosti, Curiejeva točka (P. Curie) je pri 1131 °C. Kobalt uporabljamo za zlitine: za trajne magnete, za materiale in orodja, ki zahtevajo posebej trde kovine (vrhovi nožev), npr. zlitina stelit, za mešane katalizatorje, elektronske naprave, barvila idr. Radioaktivni 6027Co (razpolovni čas 5,2 leta) se uporablja v izotopskem zdravljenju, pa tudi v kobaltovi bombi (jedrsko orožje). Kobaltov(II) klorid, CoCl2 · nH2O, je glede na vsebnost vode obarvan od temnomodre do svetloroza barve; je indikator za vlago v zraku. Kobaltov(III) oksid, Co2O3, in kobaltov(III) fosfat(V), Co3(PO4)2, se uporabljata za modro obarvanje stekla (kobaltovo steklo), porcelana in emajla (smalta). Kobaltovo modra je kobaltov aluminat (Thenardovo modra), kot umetniško barvo so jo v Perziji in na Kitajskem poznali že v srednjem veku.
Dostopnost