priseljevanje (imigracija), doseljevanje tujcev, ki se želijo stalno naseliti v novi državi; v večini držav strogo urejeno z zakonodajo. V Sloveniji oz. v slovenskih deželah je bilo pomembno priseljevanje povezano z agrarno kolonizacijo do konca 15. st., z germanizacijo s. območij in nekaterih jezikovnih otokov (Kočevarji); v 15. in 16. st. zaradi turške nevarnosti tudi priseljevanje iz balkanskega prostora (tudi manjše skupine uskokov); v poznejših stoletjih avstrijskega obdobja večje skupine priseljencev predvsem nemško govoreči uradniki, kvalificirani delavci, obrtniki in železničarji; v 19. st. je bilo posebej veliko priseljevanja v Trst. Po prvi svetovni vojni so se na zasedeno Primorsko priseljevali različni italijanski državni uslužbenci, v osrednjo Slovenijo pa slovenski begunci iz Koroške (po plebiscitu 1920, večinoma inteligenca); prišlo je tudi več deset tisoč primorskih Slovencev, ki so bežali pred fašističnim nasiljem. Najmočnejše pa je bilo v jugoslovanskem obdobju (posebej po drugi svetovni vojni) priseljevanje častnikov, večinoma nekvalificiranih delavcev in njihovih družin iz južnih republik (1955–90: 289.289, hkrati odšlo 207.259 preb. Slovenije), od 1991 tudi beguncev z vojnih območij na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini (začasno do 70.000); od osamosvojitve RS poleti 1991 je več kot 170.000 priseljencev dobilo slovensko državljanstvo. Priseljevanje je zelo spremenilo po drugi svetovni vojni narodnostno homogeno podobo Slovenije.
Dostopnost