romanika (romanska umetnost), prvo enotno umetnostno obdobje v zahodnoevropski umetnosti, pribl. 1000–1250; napovedovali sta ga že karolinška in otonska umetnost. Slogovno označitev »romanski« je v 18. st. uvedel francoski umetnostni strokovnjak de Gerville. Središča romanske umetnosti so bila v Franciji, Italiji (Lombardija) in Nemčiji. Ohranjeni so predvsem sakralni spomeniki. Značilnosti romanske umetnosti najbolj izstopajo v arhitekturi. Nadaljnji razvoj so doživele bazilike s tlorisom latinskega križa, zasnovane v vezanem sistemu; druge značilnosti: velika teža polkrožnih lokov, pogosto dvojni kor, začetek razčlenjevanja fasad, križiščni in korni stolpi, slopi; ok. 1100 celotna notranjščina pod oboki (Vézelay). Pod zgornjimi cerkvenimi prostori so gradili podzemske (kripta). V Franciji so poleg banjastega oboka uporabljali tudi kupolo. Ko je cerkvena notranjščina dobila oboke, so jo začeli krasiti z vse številnejšimi okrasnimi prvinami; vrhunec so doživele v ornamentiki pozne romanike. Zidne gmote so razčlenili in razbremenili z zidci, lizenami, pilastri in majhnimi galerijami. Z menjavanjem opornikov pri arkadah, emporah in triforijskih galerijah je bila členitev cerkvenih notranjščin bolj izrazita. Posvetne priče romanske arhitekture v Nemčiji so predvsem ostanki pfalc. Medtem ko v romanski arhitekturi lahko zasledimo povezavo z rimsko, se kiparstvo ni navezovalo na antične zglede. Poleg redkejših monumentalnih prosto stoječih plastik prevladuje reliefna plastika. V povezavi z arhitekturo so nastajali monumentalni kipi s strogimi kretnjami in geometrijsko ritmiko črt. Poleg kamnitih plastik je verjetno nastalo veliko več lesenih plastik, kot jih je ohranjenih zdaj. V umetni obrti so zlatarji in bronolivarji ustvarjali cerkvene predmete, cerkvena vrata in nagrobnike.
Slikarstvo Ohranili so se predvsem spomeniki stenskega in knjižnega slikarstva, tabelne slike so zelo redke. Upodobitve brez vtisa prostorske iluzije so ostale ujete na dvodimenzionalni površini.
Dostopnost