Berberi (lastno poimenovanje Tamazighi ali Imazighi, ‘svobodni’), po s. Afriki (»beli Afriki«) raztreseno prebivalstvo, ki govori hamitski jezik. Prvotno naseljeni od Kanarskih otokov (Gvanči) in Maroka do Egipta, pred arabsko invazijo (7. st.) in zlasti pred vpadi plenilskih beduinov (Beni Hilal) od 11. st. so se umaknili v hribovje oz. puščavo (Tuaregi). Temu je, hkrati s prestopom v islam, sledila naraščajoča orientalizacija. Pod vplivom grško-rimske in feničanske kolonizacije so razvili saharsko trgovino in mestne trgovske postojanke (mestne tržnice). Tradicionalne kulturne značilnosti: mestna kultura, poljedelstvo s plugom, namakalni sistem, gojenje dreves v oazah in polnomadska reja drobnice (transhumanca). Plemenska organizacija z demokratično izvoljenim svetom, predislamsko običajno pravo, monogamija, ženske niso zakrite, čaščenje svetnikov in kult groba (marabuti). Večina jih živi v Maroku (rifski Kabili, Šlehi) in Alžiriji (mdr. Kabili, Šavijci, Mzabiti), kjer tvorijo 40 oz. 20 % prebivalcev.

Sorodna gesla: Alžirija | beduini | Berberija | Gvanči | hamiti | Kabili | Kanembujci | marabuti | Maroko | Mavri | Mzabiti | Numidija | rifski Kabili | Sahara | Šlehi | transhumanca | Tuaregi


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek