sociologija religije, veja sociologije, ki preučuje religijo kot družbeni pojav, ne da bi se ukvarjala z vprašanjem resničnosti religioznih vsebin. Pomembni vidiki: 1. organizacijske oblike religije; 2. socialne funkcije religije, njen položaj v družbi; 3. povezave med religijo in drugimi socialnimi področji. 1. Cerkev je hierarhično urejena in popolnoma organizirana (organizacija), tradicionalna »vez gospostva«, v katero se človek rodi, sekta pa je skupnost, ki temelji na prostovoljnem članstvu, zato so zanjo večinoma značilni intenzivno religiozno življenje, tesna povezanost in nadzorovanje članov. Članov je občutno manj kot v Cerkvah, verske vsebine se pogosto ne razlikujejo veliko od tistih v Cerkvah, a so poudarjene. 2. Religija je večinoma središče in temelj kulturnega sistema družbe, iz katerega izhajajo splošno veljavne vrednote, ki upravičujejo družbeni sistem in vodijo življenje v družbi. Pomen te vloge religije se je v sodobnih družbah zaradi naraščajoče racionalnosti zmanjšal, saj jo spodrivajo posvetni ekvivalenti (ideologije, filozofije, svetovni nazori). Naslednji vidik je vloga religije za posameznika; z njo se ukvarja predvsem psihologija religije, zlasti z razlaganjem smisla življenja in oblikovanjem vesti. Ta vloga religije je pomembna za razvoj in ohranitev stabilnosti osebnostne strukture z občutki krivde in dolžnosti ter premagovanjem nagona z izoblikovanjem idealnih ciljnih predstav. 3. Vzajemni vpliv religije in družbe je glede na ekonomijo preučeval M. Weber; mdr. je dokazoval, da sta bili protestantska, predvsem kalvinistično-puritanska religioznost in etika bistveni temelj za nastanek kapitalističnega prepričanja (posvetna akseza), ki se kaže v varčnosti, delavnosti, krepostnosti, ekonomske in poklicne uspehe je razlagal kot znamenje božje milosti. Podobno povezavo je R. K. Merton dokazoval v zvezi z naravoslovjem. Po drugi strani so razvoj industrijske družbe, urbaniziranje in uničenje tradicionalnega socialnega reda na splošno vodili k »racionalizaciji« religioznih vsebin.
Dostopnost