anemija [grško], slabokrvnost, zmanjšana koncentracija krvnega barvila hemoglobina, ki jo ponavadi spremlja tudi zmanjšanje števila rdečih krvnih celic (oligoeritrocitoza). Posledica je zmanjšana zmožnost krvi za prenašanje kisika. Vzroki: 1. krvavitev, tudi zmerna, dlje časa trajajoča notranja krvavitev, ki je pogosto ne opazimo (npr. pri sicer nenevarnih polipih v črevesju); 2. pomanjkanje snovi, potrebnih za nastajanje hemoglobina (npr. železa), zaradi nezadostne prehrane, prebavnih motenj, okužbe, pri encimopatijah (motnje pri prenosu železa); 3. motnje pri nastajanju rdečih krvnih celic v kostnem mozgu, če je ta že od rojstva premalo razvit, če ga spodriva prebohotna rast kosti, je poškodovan zaradi delovanja strupov (npr. svinca), prevelike količine zaužitih zdravil, sevanja (radij) ali pa je njegovo delovanje zmanjšano zaradi hormonskih motenj, zvečane vranice idr.; 4. pomanjkanje vitamina B12, ki je potreben za nastajanje krvi, kot posledica nezadostne absorpcije sluznice tankega črevesa (perniciozna anemija) ali izčrpanja zalog tega vitamina iz telesa (npr. med nosečnostjo ali zaradi ribje trakulje v črevesju); 5. hitrejše in zvečano razpadanje rdečih krvnih celic (hemoliza); 6. dedne motnje (anemija s srpastimi celicami, talasemija). Klasifikacija vrst anemije temelji na ugotovitvah kliničnih preiskav in krvni sliki.
Dostopnost