bakrorez (halkografija), ena izmed grafičnih tehnik. Kot grafična matrica se uporablja bakrena plošča, v katero z grafičnimi dleti vdolbejo risbo, pri krivljenih črtah se plošča obrača. Ploščo premažejo s tiskarsko barvo, ta se vtre v sledove dlet na kovini. Odvečno barvo obrišejo in ploščo z grafično stiskalnico odtisnejo na navlažen papir. Značilna za to tehniko – razvila se je iz zlatarstva – je velika enakomernost črt ali, glede na razl. intenzivnost vrezov z grafičnimi dleti, njihovo naraščanje in pojemanje, kar učinkuje plastično in ostro precizno. Ta, ok. 1400 v j. Nemčiji nastala grafična tehnika, je najstarejša tehnika globokega tiska nasploh. Zgodnji mojstri bakroreza: Mojster igralnih kart, Mojster E. S., Mojster hišne knjige. Vrhunec ok. 1500 z M. Schongauerjem, A. Dürerjem, A. Mantegno, J. de'Barbarijem in Lucasom van Leydnom. 16.–18. st. se je razširila reproduktivna grafika, pri kateri risar in bakrorezec nista več ista oseba. Marcantonio Raimondi je vrezal grafike po predlogah Rafaela, Rubens je dal izdelati bakrorezne reprodukcije svojih del (Rubensovi rezci); dvojne signature slikarjev in bakrorezcev na robovih plošč. Portretna grafika je dobila velik pomen v baroku, neprekosljiva je bila virtuoznost francoskih bakrorezcev Clauda Mellana (1598–1688) in Roberta Nanteuila (1623–1678). Še nadaljnjo popularizacijo bakroreza je prinesla predindustrijska doba, saj se je bakrorez uporabljal za številne ilustrirane grafične izdaje, npr. kartografska dela in anatomske atlase. Nekdaj se je uporabljal tudi za tiskanje znamk, še zdaj pa kot predloga za tisk bankovcev. Pri sodobnih tiskarskih postopkih sta litografija in vključevanje fotografije spodrinila bakrorez, ta se ponekod uporablja le kot posebna grafična tehnika.
Dostopnost