• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
madrigal [italijansko],
1. književnost: v italijanski renesansi izoblikovana enokitična pesemska oblika s 6–15, navadno z izmeničnimi, metrično nedoločenimi verzi in idiličnimi podeželskimi motivi.

Sorodna gesla: ritornel
2. glasba: na ustrezno pesniško obliko opirajoča se vokalna oblika: 1. v italijanski glasbi 14. st. enoglasna do triglasna skladba; 2. od 16. st. zelo umetelna pesemska oblika za enega ali več solističnih glasov, največkrat ob instrumentalni spremljavi. Madrigal s spremljavo lutnje je pripravljal pot monodiji, v madrigalnih komedijah pa operi. Pomembni madrigalisti: W. Byrd, J. Dowland, A. Gabrieli, C. Gesualdo, O. Gibbons, J. Gallus (Jakob Petelin), H. L. Haßler, O. di Lasso, L. Lechner, L. Marenzio, C. Monteverdi, H. Schütz; v 20. st. ustvarjala nove madrigale npr. P. Hindemith ali E. Pepping.

Sorodna gesla: Agazzari, Agostini | Byrd, William | Dowland, John | frottola | Gabrieli, Andrea | Gallus, Jacobus | Gesualdo, don Carlo | Gibbons, Orlando | Haßler, Hans Leo | Hindemith, Paul | italijanska glasba | Lasso, Orlando di | Lechner, Leonhard | Lotti, Antonio | Marenzio, Luca | monodija | Monteverdi, Claudio | opera | Pepping, Ernst | renesansa | Schein, Johann Hermann | Schütz, Heinrich | trecento


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek