senat [latinsko], 1. antika:v antičnem Rimu prvotno zbor plemičev, ki jih je sklical kralj (»svet plemičev«), v obdobju republike zbor najstarejših, ki je najprej vključeval vodje (patres) patricijskih rodov, od konca 5. st. pr. n. š. pa tudi imenitnike plebejcev; postopoma je število članov senata doseglo 300, od Sule naprej 600, pod Cezarjem 900, od Oktavijana (Avgust) naprej spet 600. O sprejetju (»vsakokrat najboljših«) in nadaljnjem članstvu so odločali najvišji magistrati, od 312 pr. n. š. cenzorji, od Avgusta naprej cesar. Pravico do sklicevanja senata so imeli magistrati (od 287 tudi ljudski tribuni) pred pomembnimi zasedanji (predlog zakona idr.); praviloma je zasedal v kuriji. Mnenja senatorjev so se vrstila po njihovem položaju, stanu, starosti, čas govora ni bil omejen, oddaljitve od teme dovoljene; govornik senata je bil princeps senatus. Sklepi senatorjev so veljali za priporočila ali pozive magistratom. Pristojnosti: nadzor magistratov, zunanja politika, diplomatski stiki, uprava province in vojaška uprava, odobritev triumfov zmagovitim vojskovodjem, razglasitev izrednega stanja, kasacijska pravica v zvezi z zakoni (zaradi napak v postopku), nadzor nad državnimi financami in kovanjem denarja, verskimi zadevami in kultom. Predvsem po 3. st. pr. n. š. je imel senat pravo vladarsko oblast in spričo vsakoletnih zamenjav uradnikov zagotavljal stalnost rimske politike. Vladavina senata je s kratkovidno politiko interesov uničila samo sebe v 2./1. st. pr. n. š. (Grakhi, Sula). Uradna noša: prstan, širok škrlatni trak na tuniki in rdeči čevlji.
Sorodna gesla: drugi dom | kongres3. pravo:kolegijsko telo sodišča v nasprotju s sodnikom posameznikom.
Sorodna gesla: kolegij | sodišče | zbornica | zunajobravnavni senat4. šolstvo:po zakonu o visokem šolstvu najvišji organ upravljanja univerze, fakultete ali visoke šole; do 1994/95 je to funkcijo opravljal pedagoško-znanstveni ali znanstveno-pedagoški svet; senat praviloma sestavljajo redni profesorji.
Dostopnost