bizantinska književnost, veže se na poznoantično in zgodnjekrščansko izročilo, tako da za njen začetek velja 4. ali pa 7. st.; konča se s turško osvojitvijo Carigrada 1453. Jezikovno se poskuša približati antičnemu zgledu s t. i. čistim jezikom; ob tem pa od 12. st. nastajajo tudi dela v ljudskem jeziku, predvsem romani in ljubezenske pesmi. Glavne zvrsti v čistem jeziku so zgodovinski spisi, teološka dela, posebno dogmatika in kontroverzna teologija (npr. hezihazem v 14. st.), poleg tega hagiografija in pridige, strokovna literatura, ki prenaša, komentira in nadaljuje antično filozofsko, filološko in naravoslovno dediščino. V pesnitvah izstopa cerkvena himnika, ob njej epigram, ni pa drame.

Sorodna gesla: bizantinska umetnost | bizantinsko cesarstvo | Digenis Akritas | grška književnost | hezihazem


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek