vojni ujetnik, borec ali civilist kot pripadnik pomožnega osebja v oboroženih silah, ki se legitimira z vojaškimi dokumenti, ki pride sovražniku v roke. Z vojnimi ujetniki so nekdaj ravnali barbarsko ali pa so jih takoj ubili. Šele po dogovorih v 16., predvsem pa 19. in 20. st. (nazadnje ženevska konvencija o vojnih ujetnikih 1949), so postopki z vojnimi ujetniki humanejši; kljub pogostim kršitvam se pravni in dejanski položaj vojnih ujetnikov izboljšuje.

Sorodna gesla: kombatant


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek