naturalizem [latinsko], 1. filozofija:svetovni nazor, ki vso bit izpeljuje iz narave in vse dogajanje pojmuje v skladu z naravnimi zakoni. V etiki razlaganje morale na podlagi naravnih zasnov oz. zahtev po razvoju naravnih nagonov.
Sorodna gesla: ekspresionizem | katoliška obnova | narava2. književnost:stopnjevano nadaljevanje poznega realizma s protimeščansko težnjo (ok. 1870–1900); priljubljena tema naturalizma proletariat. Začetnik naturalizma É. Zola, in sicer z navezavo na naravoslovje, pozitivizemH. Taina in na romaneskni slog, ki sta ga razvila brata Goncourt, v romanesknem ciklu Rougon-Macquartovi (1871–93). V več programskih spisih poskušal ok. 1880 teoretično utemeljiti novo umetniško smer. V Angliji je uvedel naturalizem G. R. Gissing (1857–1903), v Nemčiji so ga najprej uveljavili časopis Die Gesellschaft (1885–1902), literarno društvo Durch (ustanovljeno 1886) in teoretični spisi H. Conradija (1862–1890) in K. F. Hencklla (1864–1929); po 1889 se je z G. Hauptmannom, s H. Sudermannom in z M. Halbejem uveljavil predvsem v gledališču (Freie Bühne). A. Holz je razvil t. i. sekundni slog, literarno tehniko, kjer opis dogodka natančno ustreza stvarnosti. Pri Slovencih prvi poskus F. Govekar, nato L. Kraigher in Z. Kvedrova.
Dostopnost