zakon o varstvu konkurence (kratica ZVK), temeljni namen zakona (sprejet 1993) je zatiranje nelojalne konkurence na slovenskem trgu. ZVK velja za vse pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo organizacijsko in lastninsko obliko (gospodarske družbe in samostojni podjetniki), z določenimi pogoji pa se določbe ZVK upoštevajo tudi pri poslih javnih podjetij ter tujih pravnih in fizičnih oseb, če njihova dejanja učinkujejo na ozemlju Slovenije. Pri tem za gospodarsko dejavnost veljajo vse dejavnosti, ki se opravljajo na trgu, še posebej pa: nakup in prodaja blaga, proizvodnja, prevozne, turistične, gradbene storitve v blagovnem prometu, pa tudi bančni, finančni, zavarovalni idr. posli. ZVK prepoveduje vsa tista dejanja, ki (v nasprotju z zakonom) omejujejo konkurenco na trgu ali nasprotujejo dobrim poslovnim običajem pri delovanju na trgu ali pa pomenijo nedovoljeno špekulacijo. Za dejanje nelojalne konkurence torej velja dejanje: 1. ki ga stori pravna ali fizična oseba na trgu, 2. ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem in 3. s katerim je povzročena ali bi lahko bila povzročena škoda drugim podjetjem ali potrošnikom. Najznačilnejša dejanja nelojalne konkurence so: a) oglaševanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov, b) oglaševanje blaga ali storitev z navajanjem podatkov, s katerimi se izkorišča ugled drugega podjetja, njegovih proizvodov in storitev oz. se ocenjuje ali podcenjuje kakovost njegovih proizvodov in storitev, c) dajanje podatkov o drugem podjetju, ki škodujejo oz. bi lahko škodovali ugledu ali poslovanju tega podjetja, č) prikrivanje napak blaga ali storitev idr. zavajanje potrošnikov, d) dejanja, ki so usmerjena v razdiranje poslovnih razmerij med drugimi podjetji, e) neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s podjetjem, da bi bila sklenjena enaka ali podobna pogodba z drugim, f) pridobivanje kupcev z nagrajevanjem ali obljubljanjem nagrade, ki po vrednosti občutno presega vrednost kupljenega blaga ali storitve, g) protipravno seznanjanje s poslovno tajnostjo drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja ipd. Med druge omejitve pa ZVK šteje kartelne sporazume in usklajeno ravnanje gospodarskih družb, njihovih združenj in povezanih družb (razdelitev trga med udeleženci, določitev cen, omejitev obsega poslovanja, omejitev raziskovalnih in razvojnih dejavnosti ipd.), sporazume omejevalne narave (omejevanje katerega izmed udeležencev na trgu pri določanju njegovih pogojev za poslovanje na trgu s tretjimi osebami) in zlorabe prevladujočega položaja (če ima eno podjetje več kot 40 %, dve pa več kot 60 % trga in na podlagi te moči prodajata blago ali storitve po nesorazmerno visokih cenah oz. kupujeta po nesorazmerno nizkih cenah ali zahtevata neobičajne plačilne idr. ugodnosti). Vse to je po ZVK prepovedano in nima pravnega učinka. Kot nedovoljene špekulacije pa ZVK šteje izkoriščanje nerednega stanja na trgu (pomanjkanje določenega blaga, neredna oskrba z blagom, omejitve pri uvozu, hitro spreminjanje cen, občutna inflacija ipd.) za pridobivanje neupravičene premoženjske koristi (posledice takšnega ravnanja so ali bi lahko bile motnje na trgu, pri preskrbi ali pa neupravičeno povečanje cen). Za uresničevanje ciljev ZVK skrbi Urad za varstvo konkurence; ta lahko na svojo pobudo ali na zahtevo določenega podjetja skuša ugotoviti, ali sodi dejanje v nelojalno konkurenco. Če urad ugotovi, da sporazumi, usklajeno ravnanje ali združitev družb nasprotujejo določilom ZVK, izda odločbo, s katero se te oblike omejevanja konkurence razveljavijo ali prepovejo. Prizadeti udeleženec na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja; če je bilo s temi dejanji prizadeto veliko udeležencev na trgu, lahko prizadeti zahtevajo tudi objavo sodbe v medijih; če je bilo podjetje oškodovano, lahko zahteva odškodnino v skladu z obligacijskim zakonikom.
Dostopnost