• Išči po:
Tunizija (Tūnis, uradno ime Al Ǧumhūriyya at Tūnisiyya, Republika Tunizija), sredozemska država v s. Afriki, meji z Alžirijo in Libijo.

časovni pas srednjeevropski čas
površina 163.610 km2, S–J 780 km, V–Z 380 km
prebivalstvo 9,5 mln., 58 preb./km2, letna rast 2,1 %, življenjska doba 69 let
glavno mesto Tunis, 691.000 preb., na sv. obali
upravna razdelitev 23 provinc
članstvo v organizacijah OZN (od 1956), AU, Arabska liga, OIC, UMA
uradni jezik arabski; kot izobraževalni in sporazumevalni jezik še vedno pomembna tudi francoščina
denarna enota dinar (oznaka TND)


Naravne razmere
Skoraj polovica države (tj. rodovitne obalne ravnice na V in nižine na JZ) leži nižje od 200 m nad morjem. Slane globeli Velikega vzhodnega erga na osrednjem Z ležijo deloma celo pod ravnijo morske gladine. Na večjem delu S se iztekata Telski in Saharski Atlas z vrhovi, visokimi do 1544 m (Djebel Chambi). Skalnata s. obala se spušča strmo v morje, v. obala pa je ravna, polna lagun, z otoki v Hammametskem zalivu in Mali Sirti (Džerba). Najpomembnejša izmed redkih stalnih vodnih tokov na S je reka Medjerda (365 km); izkoriščajo jo za namakanje. Na J ravnika skoraj vse reke izginejo v slanih jezerih in močvirjih (šot). Severni del ima izrazito sredozemsko podnebje z milimi zimami, bogatimi s padavinami, in toplimi, suhimi poletji (na obali 500–1000 mm padavin na leto, 1500 mm v hribovitem delu). Povprečna mesečna temperatura v Tunisu (10–26 °C). Proti J se količina padavin manjša, temperatura pa viša. Na obrobju Sahare je podnebje puščavsko (najvišje temperature do 45 °C). Glede na podnebje se spreminja tudi rastje. Na pobočjih s. obale in v Atlasu raste sredozemski gozd (hrast plutovec, alepski bor), v nižjih legah makija, na j. obrobju gorovja grmičevje in stepska trava. Na območju šota in v j. Sahari pa je puščavska stepa z nizko suho travo ali celo prava puščava.

Prebivalstvo
Več kot 98 % prebivalcev je Arabcev in arabiziranih Berberov. Pravih Berberov je malo; najdemo jih le še v majhnih skupinah kot naseljence v večinoma težko dostopnem hribovju v notranjosti in sredozemskem hribovitem delu. Nekdaj številnih Francozov, Italijanov, Maltežanov in Judov danes skoraj ni več. Naselitev je zelo neenakomerna; 70 % prebivalcev živi na obali. Več kot polovica prebivalcev živi v mestih. Zaradi načrtovanja rojstev se je rast prebivalstva upočasnila. Na nenaseljenih j. suhih območjih še zdaj živijo nomadi. Skoraj vsi Tunizijci se štejejo med sunitske muslimane; islam je tudi državna vera. V Tuniziji so še katoličani (pribl. 15.000) ter majhne protestantske, grške pravoslavne in judovske skupnosti. Šolski sistem – obvezno šolanje od 6. do 14. leta starosti – se zgleduje pri francoskem. Med odraslimi prebivalci je še veliko nepismenih (35 %). Univerze so v Tunisu (Koranska univerza, ustanovljena že 1674) in od 1986 v Şafāqisu in Sūsahu.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1959 (nazadnje spremenjeni 1994) je Tunizija predsedniška republika. Predsednik je izvoljen za pet let, in sicer na predsedniških volitvah; je tudi vrhovni poveljnik vojske in imenuje vlado, tudi ministrskega predsednika; njegovi predlogi zakonov imajo prednost, lahko pa tudi samostojno odloča o ukrepih v izrednih razmerah. Zakonodajna oblast je v rokah enodomnega parlamenta (narodne skuščine) s 163 člani; izvoljeni so za pet let, in sicer na splošnih volitvah. Pravosodje je urejeno po francoskem zgledu; v družinskem pravu prvine islamskega prava.

Gospodarstvo
Tunizija sodi med najbolj razvite afriške države. Po neodvisnosti je lahko razvila svoje gospodarstvo na vseh področjih. Kmetijstvo zaposluje približno tretjino vseh zaposlenih in je najpomembnejša gospodarska veja. Dovolj hrane pa lahko pridela le ob ugodnih vremenskih razmerah. Na S države je dovolj padavin, zato je tam zemlja najbolj rodovitna. Poleg pšenice, prosa in ovsa tam pridelujejo predvsem citruse ter razne druge vrste sadja in zelenjave. Na ravnicah v osrednjem delu (delno namakanje), ki imajo precej manj padavin, so predvsem žitna polja in nasadi oljk. Tunizija je ena najpomembnejših izvoznic olivnega olja na svetu. Drugi pomembni pridelki so tobak, vino in mandlji. V puščavskih delih na J so posamezne oaze; tam pridelujejo večidel datlje. Živinoreja: na S govedoreja, ovčereja v stepah srednje in južne Tunizije, kozjereja na J. Precej razredčeni gozdovi dajejo predvsem les (hrast, bor, pinija, cipresa) in pluto. Pridelujejo tudi travo alfa; ta je osnova papirne industrije. Vse pomembnejši je ribolov (predvsem sardine, sardele, tuni, školjke in morske gobe); doslej je prevladoval obalni ribolov. Najpomembnejši naravni surovini sta nafta (še posebej na JZ, na alžirski meji in na območju šelfa) in zemeljski plin. Samo nafta prinese petino dohodka od izvoza. Pomembni so tudi rudniki fosfatov (ok. 4 % svetovne proizvodnje), predvsem v zahodni Tuniziji (pri Qafşahu). V državi so tudi nahajališča železa, svinca, cinka, jedavca in barita, živega srebra in bakra. Začenjajo tudi izkoriščati velika nahajališča pepelike. Industrija je bila doslej predvsem predelovalna (živilski izdelki, tekstil, usnje); vedno večjo vlogo imajo gradbena, steklarska, težka, kovinska, kemijska, petrokemijska in elektroindustrija ter keramična, lesnopredelovalna in papirna industrija. Pomembna je tudi tradicionalna obrt (mdr. tkanje preprog).
Cestno in železniško omrežje je predvsem na S dobro razvito. Najpomembnejša pristanišča so Tunis, Bizerta, Şafāqis, Sūsah, Gabès in Sakhira (za nafto). Mednarodno letališče je pri Tunisu. Največ deviz v zadnjih letih prinaša turizem.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 18,8 mlr. USD, 1990 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 13 %, industrija 33 %, storitvene dejavnosti 54 %
uvoz (2001, ocena) 8,9 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 6,6 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 11,5 mlr. USD


Zgodovina
Trgovska kolonija Kartagina (ok. 800 pr. n. š. so jo ustanovili Feničani iz Tirosa) je postopoma razširila svojo oblast v notranjost in podjarmila tam živeče Berbere. V tretji punski vojni (149–146 pr. n. š.) je Kartagina prišla pod rimsko oblast. 439–534 n. š. je bilo območje središče države Vandalov, zatem pa sto let del bizantinskega cesarstva. Od 647 so si jo skušali prisvojiti Arabci. 12.–16. st. je država pod oblastjo Almohadov in Hafsidov doživela razcvet. 1574 je Tunizija postala provinca turškega cesarstva. 1705 ustanovitev skoraj neodvisne države pod begom Al Husaynom Ibn Alijem. 1881 francoski protektorat. Pod pritiskom Liberalne ustavne stranke (Destour), ustanovljene v prvi polovici 20. st., je Francija 1.6.1954 podelila Tuniziji avtonomijo in 1956 neodvisnost. Beg je privzel naziv kralj, vendar ga je že 1957 H. Bourguiba, predsedujoči stranke Neo Destour (ustanovljena 1934), prisilil k odstopu. Tunizija je postala republika, Bourguiba pa predsednik države. 1964 podržavljenje zemljišč, ki so bila v lasti tujcev. 1986 Tunizija izstopi iz združenja OAPEC, 1987 Bourguiba odstavljen, mdr. zaradi ostrih ukrepov proti islamskim fundamentalistom. Novi predsednik države je postal general Zine El AbidineBen Ali, sicer predsednik državne stranke Demokratičnega ustavnega gibanja (RCD); stranka je uvedla socialne in politične reforme. Politična usmeritev k zahodu in socialne napetosti v zadnjem času krepijo položaj militantnega islamskega fundamentalizma.
Prve svobodne predsedniške in parlamentarne volitve 1994 so na položaju potrdile predsednika Bena Alija in zagotovile večino nekdanji državni stranki RCD. Prvič po 1956 je v parlamentu zastopana tudi politična opozicija. Islamska stranka obnove na volitvah ni smela sodelovati. Na volitvah 1999 je Ben Ali dobil 99,44 % glasov. Tunizija je 1998 podpisala sporazum o gospodarskem sodelovanju z EU.

Sorodna gesla: Ben Ali, Zine El Abidine | Bourguiba, Habib | Džerba | erg | Kartagina | Magreb | Sahara | šot | Tunis


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek