Wittelsbachi ([vítəlsbahi], po gradu Wittelsbach pri Aichachu, prvič omenjenem 1115), južnonemška knežja rodbina; začetnik grof von Scheyern (omenjen v 11. st.). Od 1156 dedni naslov bavarskih palatinov. Zvesti privrženci Staufovcev. Ti so jim po padcu Henrika Leva 1180 podelili vojvodino Bavarsko, 1214 pa so dobili še palatinat ob Renu (Pfalz). Po 1329 razdelitev na pfalško in bavarsko vejo. Pfalški Wittelsbachi od 1356 volilni knezi, Rupert Pfalški je bil 1400–10 nemški kralj; med protireformacijo so vodili katoliški tabor; 1556 so na Bavarsko poklicali jezuite. 1654–1718 stranska veja Pfalz-Zweibrücken na švedskem prestolu. – Bavarska veja Wittelsbachov je bila prvoborka političnega katolicizma; od 1623 volilni knezi; 1742–45 Karel VII. Albert izvoljen za nemškega cesarja. Ko je bavarska veja izumrla (1777), je pfalška veja znova združila Bavarsko in Pfalz; 1806 kraljevi naslov; do 1918 vladali Bavarski. Oton I., drugi sin kralja Ludvika I., je bil 1832–62 grški kralj.
Dostopnost