švedska književnost, začetki v obdobju pokristjanjevanja, po uvedbi latinice; iz zgodnejših časov ohranjeni runski napisi. Germanska miselnost je še opazna v zakonikih (npr. Zakonik pokrajine Västergötland, Västgötalag) in rimanih kronikah poznega srednjega veka (npr. Erikova kronika, Erikskrönikan). Velik vpliv je imela mističarka Birgita. Novejša švedska književnost se je začela z reformacijo in O. Petrijem, ki je tudi prevedel Sveto pismo (1541). Doba, ko je bila Švedska velesila (1611–1718), se zrcali v fiktivnem zgodovinskem delu Atland Olofa Rudbecka (1630–1702), HerkuluG. Stiernhielma in pesmih Larsa Wivalliusa (1605–1669) in Larsa Johanssona (i. Lucidor, 1638–1674). V t. i. dobi svobode (1718–72) je prodrlo razsvetljenstvo. O. von Dalin je prenovil prozo. C. von Linné in E. von Swedenborg sta zaslovela v Evropi. Pesniki H. Ch. Nordenflycht, Philip Creutz (1731–1785) in Gustaf Fredrik Gyllenborg (1731–1808) so predstavljali rokoko in čustvenost. Umirajoči rokoko je zaznamoval dobo Gustava (1772–92). Osrednja osebnost tega časa je bil anakreontski pesnik C. M. Bellman, J. H. Kellgren, Bengt Lidner (1757–1793) in Thomas Thorild (1759–1808) pa so že pripravljali prihod romantike. Ta je izhajala iz Uppsale. Njeno glasilo je bila revija Phosphoros, njen vodilni predstavnik pa P. D. A. Atterbom s pravljičnimi igrami. Narodno romantično gibanje se je 1811 v Stockholmu združilo v Gotsko zvezo (Götiska förbundet) pod vodstvom E. G. Geijerja in zbiralca ljudskih pesmi Arvida Augusta Afzeliusa (1785–1871). Švedski klasik E. Tegnér je gibanju dal idealistično vsebino. Johan Olof Wallin (1779–1839) je prenovil duhovno pesem. Najpomembnejši lirik švedske romantike je bil E. J. Stagnelius. C. J. L. Almqvist pomeni prehod v realizem; slog pisanja finskih Švedov J. L. Runeberga in Z. Topeliusa ter A. V. Rydberga je bil blizu resničnosti. A. Strindberg je bil začetnik naturalističnega gibanja; v svojih dramah in komornih igrah je eksperimentiral s sodobnimi, delno skoraj nadrealističnimi gledališkimi oblikami. Glasnik novoromantičnega in simbolističnega gibanja je postal V. von Heidenstam. Pripadali so mu tudi liriki G. Fröding, E. A. Karlfeldt, O. I. Levertin, O. Hansson in ironični H. Söderberg, pripovednica S. O. L. Lagerlöf in humorist A. Engström. V. Ekelund je zagovarjal klasicizem s strogimi oblikami. Edini predstavnik ekspresionizma na Švedskem je P. F. Lagerkvist; skupaj s H. Bergmanom, E. Södergranovo in B. Sjöbergom je začel dobo moderne. Socialnokritično sta v 30. letih pisala I. Lo-Johansson in Jan Fridegård (1897–1968). Olle Hedberg (1899–1974), V. Moberg in E. G. Hellström so opisovali meščanstvo, G. Ekelöf pa je ustvaril modernistično lirično govorico. 1929 je bila ustanovljena skupina Pet mladih (Fem unga); predstavniki so slavili erotiko, preprosto življenje in hedonizem. Pomembna sta postala H. E. Martinson in N. A. Lundkvist. H. Gullberg se je nagibal k skeptični ironiji, Bertil Malmberg (1889–1958) in J. Edfelt pa sta poudarjala moč tradicije. Že 1933 je nastala protifašistična skupina z Lagerkvistom in E. Johnsonom na čelu. Predstavniki Skupine 40. let (Fyrtiotalisterna), zlasti L. Ahlin, E. J. Lindegren, S. H. Dagerman in K. G. Vennberg, so pisali v duhu tragičnega eksistencializma. V 50. letih (femtiotalet) vrnitev k stvarnemu prikazovanju resničnosti. Smer, ki so jo imenovali nova preprosta (nyenkel), se je odpovedala vsakršni povezanosti z ideologijo (L. Gyllensten); gojila je poglobljeno liriko narave (T. Tranströmer) in dajala prednost dokumentarnim oblikam, poročilom in dnevnikom: P. O. Sundman, S. Lidman in L. Gustafsson. Eksperimentalna, tudi konkretna poezija na prehodu v 60. leta (Bo Setterlind, 1923–1991; Lars Forssell, *1928; Lars Norén, *1944). Kot posledica vietnamske vojne in študentskih nemirov je ob koncu 60. let prevladovala politična književnost, pogosto levo usmerjena. V agresivni liriki, dokumentarnih in idejno angažiranih knjigah so se pisatelji zavzemali za svobodo in enakopravnost. Knjige J. Myrdala in G. Sonnevija pomenijo vrhunec tega gibanja. V 70. letih družbenokritične tendence (Sven Delblanc, 1931–1992, P. Wästberg, Per Christian Jersild, *1935, P. O. Enqvist, Per Gunnar Evander, *1933), zgodovinski romani (Lars Widding, 1924–94) in ženska književnost (Kerstin Ekman, *1933, Inger Alfvén, *1940). V 80. letih so se pojavile nove oblike eksperimentalnega pisanja, npr. v romanih Larsa Anderssona (*1954); v švedsko književnost je vstopil postmodernizem (Stig Larsson, *1955, Steve Sem-Sandberg, *1958). Hkrati preporod ljudske pripovedi (Torgny Lindgren, *1938). Avtorice kot Mare Kandre (*1962) in Inger Edelfeldt (*1956) na literarno zahteven način opisujejo procese socializacije mladih deklet. Že od nekdaj pomemben prispevek Švedske v otroški in mladinski književnosti; avtorici A. Lindgren in Maria Gripe (*1923) sta znani v vsem svetu.
Dostopnost