tenor [latinsko, ténor],
1. splošno: vsebina, smisel, vodilna misel česa.
2. pravo: sodni izrek.

Sorodna gesla: dictum
3. glasba: [tenór] 1) visoki moški glas z običajnim obsegom c–a1; lirski tenor, mehak glas in falzet; junaški tenor, glas s krepkim prsnim registrom; tudi označitev za tonsko lego za drugi glas v štiriglasnem stavku in za glasbila nizke srednje lege. 2) v srednjeveški večstavčni skladbi glavni (ležeči) glas stavka, v katerem se pojavlja cantus firmus (cantus); v gregorijanskem koralu pri psalmodiji označitev za govorni ton, ki odloča o tonskem spolu.

Sorodna gesla: cantus | falzet | gregorijanski koral | kontratenor | pevski glasovi


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek