Scheler [šéler], Max, nemški filozof, *22.8.1874 München, †19.5.1928 Frankfurt na Majni; najprej Eucknov učenec, nato privrženec fenomenologije, katere metodo je uporabil pri celi vrsti antropoloških oz. kulturnofilozofskih vprašanj (kulturna sociologija), mdr. v svojem glavnem delu Formalizem v etiki in materialna vrednostna etika (Der Formalismus in der Ethik und die materiale Wertethik, 1913–16). Katolicizem njegovih religioznih spisov (O večnem v človeku, Vom Ewigen im Menschen, 1921), ki ga je spodbudila platonistično-avguštinska ideja o ljubezni, se je prek sociološkega védenja in antropologije iztekel v evolucijski panteizem (B. de Spinoza), ki si je prizadeval preseči vseutemeljujoči dualizem duha in življenja (Človek v obdobju izenačevanja, Der Mensch im Weltalter des Ausgleichs, 1926, Položaj človeka v Kozmosu, Die Stellung des Menschen im Kosmos, 1928, sl. 1999): nemočni duh ter slepo in nesmiselno življenje sta povezana drug z drugim, pri čemer lahko duh uresniči samo tiste oblike vednosti (vednostna zmogljivost in oblastnost pozitivnih znanosti, vednostna zgradba filozofije, védenje odrešenjske in odrešujoče religije) in tiste tipe motivacije in osebnosti, ki ustrezajo realnim dejavnikom (prevladujočim družbenim interesom). Realni dejavniki pa temeljijo v nagonih, tj. samoohranitvenem nagonu, nagonu po hrani in nagonu po razmnoževanju (Oblike vedenja in družba, Die Wissensformen und die Gesellschaft, 1926).

Sorodna gesla: antropologija | estetika | etika | Eucken, Rudolph Christoph | fenomenologija | fenomenologija religije | Hartmann, Nicolai | Hildebrand, Dietrich von | nemška filozofija | sociologija védenja | Spinoza, Baruch de | vrednota


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek