nacionalizem, politično gibanje in ideologija 18./19. st., nastala v obdobju spreminjanja in novega oblikovanja politične skupnosti (prehod iz avtokracije/monarhije k demokratičnim družbenim oblikam). Cilj je bil ustvarjanje politično in pravno urejenih ozemeljsko določenih in varnih državnih območij. Ideja nacionalizma se je prvič učinkovito izrazila med francosko revolucijo, potem pa se je razširila v Nemčijo in druge evropske države in dobila zagon z osvobodilnimi vojnami. Nacionalizem kot državotvorna ideologija nemškega cesarstva se je konec 19. st. izrodil v imperialističen in agresiven svetovni nazor; zastopali so ga predvsem nemški vodilni sloji. Vzpon nacionalizma v številnih državah med prvo svetovno vojno. Predvsem v Italiji in Nemčiji se je razvil radikalni in antidemokratični nacionalizem v obliki fašizma in nacizma. Ta je vseboval tudi rasistično komponento, in to v takšnem obsegu, v kakršnem je dotlej ni poznal. Po koncu druge svetovne vojne je nacionalizem kot politična ideologija izgubil pomen, predvsem zaradi vse večjega števila nadnacionalnih združenj (npr. NATO, Varšavska zveza, Evropska skupnost, SEV). Po drugi svetovni vojni se je zlasti na kolonialnih območjih Afrike in Azije razvil nacionalizem, ki so ga podžigala osvobodilna gibanja, vendar so po dekolonizaciji v državah, ki so tam nastale na novo, prevladali etnični in verski konflikti. Politični preobrat v socialističnih državah v. Evrope 1989/90 se je zgodil zaradi delovanja socialnih in gospodarskih dejavnikov ter tudi zaradi prebujenih nacionalističnih prizadevanj. Razpadle so večnacionalne države ZSSR, SFRJ in ČSSR, nastale pa so nove suverene države. Nacionalizem je tudi uveljavljanje koristi lastnega naroda ne glede na pravice drugih narodov in na razredne in ideološke razlike.
Dostopnost