Kočevarji, kočevski Nemci; sredi 14. st. so jih na redko naseljeno ozemlje privedli Ortenburžani, večino verjetno z obmejnega območja med Koroško in Tirolsko; kot gospodarji Kočevskega so se zvrstili Celjani (1418), Habsburžani, Khisli in 1641 Turjačani; s temi je bilo gospostvo 1791 povzdignjeno v vojvodino. Kočevarji so se preživljali z gozdom in živinorejo, pa tudi s krošnjarstvom; zaradi izseljevanja se je 1870–1941 število Kočevarjev zmanjšalo s 26.000 na 12.500, čeprav je v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske potekala načrtna germanizacija slovenskega življa na obrobnih in narodno mešanih območjih. Slovenske oz. jugoslovanske oblasti so po 1918 omejevale uporabo nemškega jezika v javnosti in organiziranost manjšine; ta se je v 30. letih tudi zato zelo približala nacizmu. Ker je bilo Kočevsko aprila 1941 priključeno k Italiji, se je v skladu z nemško-italijanskim sporazumom (31.8. v Rimu) v obdobju 15.11.1941–22.1.1942 kar 97 % Kočevarjev preselilo v nemški rajh – v okolico Brežic in Krškega, in sicer na domove izgnanih Slovencev. Od tam so se ob koncu druge svetovne vojne sami ali pa so jih prisilno umaknili predvsem v Avstrijo. Tam še izdajajo svoje glasilo. Večine kočevarskih vasi – italijanska vojska jih je 1942 požgala – niso nikoli obnovili, pač pa spominska znamenja postavljata društvi Kočevarjev (ustanovljeni 1992 v Kočevskih Poljanah in 1994 v Ljubljani); po njunih podatkih naj bi po 1945 v RS ostalo ok. 600 Kočevarjev, po popisu prebivalstva 1991 je v občinah Kočevje in Ribnica živelo 25 oseb, katerih materni jezik je nemški.
Dostopnost