cerkveni knezi, škofje, prošti, opati in opatinje, katerih območje oz. gospostvo je bilo v Svetem rimskem cesarstvu neposredno podrejeno cesarju. Že v karolinškem, posebej pa v saškem obdobju, so bile škofije in opatije bogato obdarovane s posestvi; ta so bila plačilo njihovim škofom in opatom. Ker nemškim kraljem v nasprotju s francoskimi in angleškimi ni uspelo oblikovati močne centralistično organizirane kraljevine, so si cerkveni knezi kot glavni nosilci državne ureditve prizadevali, da bi tako kot posvetni knezi dvignili svoja ozemlja na raven teritorialnih držav, neposredno odvisnih od cesarja. Najpomembnejša mejnika v tem razvoju sta bila investiturni boj in Confoederatio cum principibus ecclesiasticis (1220). 1803 so cerkveni knezi izgubili svoja posvetna gospostva, dobili so jih posvetni knezi kot odškodnino za svoja posestva na levem bregu Rena, ki so jih zasedli Francozi. Do 1810 se je obdržala le cerkvena kneževina Mainz.
Dostopnost